Podlaga za nesprejemljiv odnos do medijev so kontinuirani politični napadi, ki so se z omrežij preselili na ulice.

Galerija
Javna radiotelevizija je glavna tarča anticepilcev. FOTO: Voranc Vogel/Delo
V nadaljevanju prebetite:
V zadnjem obdobju se je število napadov na medije, tudi fizičnih, povečalo. Sovražni odnos do medijev pa je kulminiral na sredinih protestih zoper vladne pogoje PCT, ko so se protestniki verbalno in fizično znesli nad novinarskimi ekipami več medijskih hiš. Stroka opozarja, da je pri odnosu do medijev pogrnila politika, ki definira, kje so meje sprejemljivega.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Dejstva niso stvar okusa. So stvar izbire. Izberite Delo za samo 14,99 EUR na mesec!
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Proti komu pa naj raja protestira v informacijski družbi? Kako naj od vseh informacij, ki nam jih vtepajo v glavo loči med resnico in neresnico. V komunizmu je imela monopol nad resnico partija, v demokraciji si jo lastijo novinarji? Očitno je demokratiča družba bolj zblojena. Smo to hoteli? Nazaj v sredji vek?
Z mediji je pri danes tako: obstajajo bolj resni in neresni mesiji (ki se jim reče propagandni). Razen tega obstajajo večinsko bolj ali manj prestrašeni mediji (oziroma lastniki, novinarji s tem nimajo nič, pišejo, kar jim je dovoljeno). Že to, da so odvisni tudi od države (medij ali kar lastnik), je dovolj problematično, ker ta država »sem jaz«, saj veste. Problem vseh medijev je tudi v tem, ne samo, kaj objavljajo, ampak kaj vse ne. Kar se tiče te »pandemije«, v naših medijih manjka kar polovica drugačnih znanstvenih resnic in drugih podatkov in si mora človek pomagat s tujimi mediji in seveda z »rekla-kazala«. Ki jih naši seveda zaničujejo kot orodje teorij zarot, pravih odgovorov na te teorije pa ni. In zato se pojavlja splošna skepsa do medijev, ki prerašča že v jezo!