»V Pomurju se je premalo vlagalo v znanje«

Murska Sobota – Wikipedija o Rudiju Cipotu pravi samo, da je slovenski matematik, fizik in politik, ki se je leta 1949 rodil v Predanovcih v Prekmurju in je leta 2007 postal tudi državni svetnik. Sicer je biografski članek o njem škrbina. A če bi se kdo lotil zapolnjevanja te škrbine, bi imel veliko dela in ogromno materiala za zelo obsežen biografski članek.

Do svoje skoraj prisilne upokojitve leta 2010 ste pustili neizbrisen pečat na veliko področjih življenja v Pomurju od gospodarstva, predvsem zavarovalništva, pa do kulture, športa, tehnične kulture mladih in prostovoljstva. Značilno za vas je bilo, da ste na vseh področjih, ki ste se jih lotili, bili vsaj korak pred drugimi in včasih tudi korak pred časom. Kako vam je to uspevalo? 

Najbrž zato, ker je moje vodilo že vse življenje to, da se je treba nenehno učiti. Ko sem bil še gimnazijec, sem po šoli šel očetu pomagat orat njivo. Takrat smo orali še s konji, kar je bilo precej naporno, in meni je plug vedno znova bežal iz brazde. Večkrat sem ga moral na novo postavljati in nadaljevati oranje. Po nekaj takšnih prekinitvah je oče, ki je poganjal konja, stopil k meni in mi rekel: »Rudi, tudi oranje je umetnost!« Ja, tudi orati in še marsičesa drugega se je treba naučiti v življenju in to je postala moja filozofija, ki sem jo prenašal tudi na svoje otroke in na otroke na soboški gimnaziji, kjer sem šest let poučeval matematiko in fiziko. Zame se izobraževanje ni končalo z diplomo in še zdaj, pri svojih sedemdesetih, pogosto vzamem v roke kakšno strokovno knjigo ali na druge načine spremljam novosti. Toda v našem okolju to ni bila praksa. Poznal sem tudi direktorja, ki mi je dejal, da je diploma njemu dovolj in da se po njej ne pritakne knjige. In na primer tovarna Mura je v svojem času kljub dobremu poslovanju in prispevku k boljšemu življenju Pomurcev Pomurju naredila tudi ogromno škodo pri razvoju kadrov, saj je njihovo vodilo vedno bilo »bodi priden, poslušaj, delaj in ne razmišljaj veliko«. V resnici pa bi moral vsak človek pri vsakem delu, pa naj je to oranje ali pa vodenje nekega podjetja, biti nemiren, raziskovalen in iskati bi moral nove poti in rešitve. Tega žal v Pomurju ni bilo veliko, čeprav imamo po drugi strani nadpovprečno veliko doktorjev znanosti. Na splošno Pomurju primanjkuje znanja. Sam sem poskušal biti vzor tudi drugim in po tem, ko sem po profesuri na gimnaziji prišel delat na Zavarovalnico Triglav in leta 1987 postal direktor murskosoboške območne enote, sem v nekaj letih to enoto uvrstil med deset slovenskih najboljših učečih se podjetij, s sodobnim poslovnim modelom, ki sem ga predstavljal tudi drugim v Sloveniji. Soboška enota je bila tudi prva zavarovalnica v Sloveniji, ki je dobila certifikat kakovosti ISO 9002, nenehno smo uvajali organizacijske in poslovne novosti in inovacije in tako soboško organizacijsko enoto po uspešnosti in rezultatih uvrstili v sam vrh znotraj Zavarovalnice Triglav, pri tem pa veliko denarja namenjali za kulturo, šport, gasilce in druge dejavnosti v regiji. Moje odločitve je zelo pozorno spremljala in odobravala takratna generalna direktorica Triglava Nada Klemenčič.

Ker ste filozofijo učenja in razvoja želeli prenesti tudi na druga podjetja v Pomurju, ste leta 2002 poskušali prepričati direktorje večjih podjetij, da bi pri svetovalni družbi McKinsey naročili in izdelali gospodarski razvojni projekt za celotno pokrajino. Kako se je končala ta pobuda?

To je bil moj prvi poslovni poraz. Podjetij in direktorjev mi ni uspelo prepričati, da bi združili denar za ta projekt in da bi vsa regija napravila korak naprej. Da nočejo financirati »spet nekih analiz«, so govorili, sam pa sem bil in sem še prepričan, da bi takšna analiza in akcijski načrt bila rešitev za Pomurje. Mi pač potrebujemo nekoga od zunaj, da nas priganja, ker je samoiniciativnosti in odločnosti pri nas premalo, nismo učinkoviti in imamo zelo slabo organizacijo dela. Škoda. Če bi sfinancirali in izvedli ta projekt, mislim, da bi stvari v Pomurju potekale drugače, kot so. Tako pa je nekaj let zatem zaškripalo v Muri, v stečaj je šla Pomurka, težave so bile v vseh večjih podjetjih in od nekaterih so ostala samo pogorišča.

Toda vso svojo delovno dobo se niste ukvarjali samo z gospodarskimi vprašanji in menedžerstvom, ampak ste poleg že omenjenega poučevanja na gimnaziji in predavateljstva na VEKŠ in Visoki tehnični šoli v Mariboru ter nekajkrat tudi na EF v Ljubljani še v socialističnih časih zašli tudi v politiko. Kako lahko matematik in fizik zaide v nekaj tako skreganega z natančnostjo matematike, kot je to politika?

Da vstopim v Zvezo komunistov, so me začeli nagovarjati že, ko sem še učil na gimnaziji. Za vsakega eksaktnega človeka, kaj šele za matematika je politika s svojo neeksaktnostjo sicer problematična, a lahko se prilagodiš. Jaz sem se in po prezaposlitvi na Zavarovalnico Triglav sem med letoma 1985 in 1987 celo prekinil zaposlitev in bil dve leti profesionalni sekretar občinskega komiteja ZKS Murska Sobota. Pa tudi tu sem poskušal promovirati znanje in razvoj. Skupaj s še nekaj pomurskimi strokovnjaki smo za okoljsko razpravo Centralnega komiteja ZKS v Mariboru pripravili ekološki razvojni koncept štirih E-jev: ekologija, entropija, energija in ekonomija. Zagovarjali smo razvoj manjših, čim bolj samozadostnih kmetij, na katerih bi snovi in energija krožili in povzročali čim manj škode okolju. Koncept se, če pogledate stanje kmetijstva zdaj, očitno ni prijel. To zdaj ni kroženje snovi in energije, ampak napad na okolje z industrijskim kmetovanjem.

Po dveh letih poklicne politične kariere sem se na vztrajanje takrat odhajajočega direktorja OE Zavarovalnice Triglav Murska Sobota Ludvika Cipota (s katerim nisva bila v sorodstvu) vrnil na zavarovalnico in prevzel mesto direktorja. V politiko sem se vrnil spet leta 2007, ko sem bil izvoljen za državnega svetnika. A žal moram priznati, da imam z državnim svetom slabo izkušnjo, saj sem ugotovil, da je v tej obliki neučinkovit in nepotreben. V njem sicer sedijo sposobni in pametni ljudje, ki pa nimajo nobenega vpliva, razen da s kakšnim vetom nekoliko odložijo odločanje parlamenta o kakšni zadevi. Tam sem se počutil zelo nekoristnega.


     

Ampak v Državni svet ste bili izvoljeni nekaj mesecev zatem, ko vas je novo vodstvo Zavarovalnice Triglav pod vodstvom Andreja Kociča na precej nenavaden način diskreditiralo, obtožilo nepravilnosti in vrglo iz službe. Takrat so bile različne domneve o vzrokih za vašo odpoved, nekateri so krivili politiko, drugi nevoščljivost znotraj zavarovalnice, tretji so verjeli, da kjer je dim, je tudi ogenj. Kaj se je dogajalo v resnici?

Meni se zdi pomemben podatek, da sem leto dni prej močno nasprotoval centralizaciji večine poslovnih funkcij Zavarovalnice Triglav v Ljubljani. Za storitveno podjetje je v prispodobi to tako, kot če bi se na frizerja naročal v Ljubljani, strigli pa bi te v Murski Soboti. Upiral sem se takšnim nameram in odločitvam vodstva, vendar jih je Andrej Kocič vendarle uvedel, zgodba pa se je zame leta 2007 končala slabo. Začeli so z notranjo revizijo, me obtožili zlorabe položaja in okoriščanja, me ovadili tožilstvu in me vrgli iz službe. Bil sem pač grožnja njihovemu konceptu centraliziranega podjetja, kjer bi samo nekaj njih odločalo o vsem in o vsakomer. Veliko mi pomeni, da so se takrat zavzeli zame tako pomurski direktorji, ki so Kociču napisali protestno pismo, kot večina pomurskih županov, ki so prav tako protestirali. Tudi moja izvolitev v državni svet je bilo nekakšno priznanje volivcev, ki je bilo nasprotno odločitvi uprave Triglava. A nič ni pomagalo, ostal sem brez službe, leta 2010, ko sem izpolnil pogoje, sem se upokojil, zadoščenje pa sem doživel leta 2011, ko je tožilstvo zaradi neutemeljenosti odstopilo od obtožb proti meni. Kociča takrat ni bilo več v vodstvu Triglava, z novim vodstvom sem dosegel zadovoljivo materialno poravnavo, moralnega zadoščenja v obliki kakršnegakoli opravičila ali obžalovanja pa nisem doživel nikoli, čeprav mi je zadeva pokvarila zdravje in sem moral iskati pomoč tudi pri psihiatru.

Kako ocenjujete stanje v Pomurju danes?

Na gospodarskem področju se sicer vidita napredek in preboj v podjetništvu, a velika podjetja razen Pomgrada so žal propadla. Premalo je tu ostalo dejavnosti, za katere je potrebnega veliko znanja – sicer pa bi bilo mogoče narediti preboj tudi v tekstilni industriji, a priložnost je mimo. Škoda pa se mi zdi, da se zdaj izpraznjeni prostori propadlih velikih podjetij ne izkoristijo dovolj za nove dejavnosti. Imenitna zadeva se mi zdi postavitev paviljona Expano ob Soboškem jezeru, čeprav je bila deležna mnogo kritik. Je pač tako, da smo Slovenci zavrti in nevoščljivi, Pomurci pa še bolj. Toda Expano je nekaj nadstandardnega, kar je dobro imeti, četudi ne bo takoj prinašal dobička. Takšen objekt je pomemben za dvig ugleda in za zagotavljanje dolgoročnega razvoja regije.

Očitno ste bili vse življenje hiperaktivni. Kaj počnete zdaj?

Ni mi dolgčas. Že vnukinja in dva vnuka nama z ženo Majdo dajo veliko dela, poleg tega pa sem lovec, jadralec, kinolog, prek vinogradniškega društva se ukvarjam s pridelavo domače »rdečke« iz avtohtonih sort trte, poleg sem pri prpraših, ljubiteljih starodobnih koles, edini v družini imam kuharski certifikat ... Časa je še premalo!