Starši stotnije triletnikov iz Črne na Koroškem in Mežice bodo kmalu prejeli vabilo ravenske enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), naj svoje otroke pripeljejo v laboratorij na odvzem krvi za določitev vsebnosti svinca. Rezultati, ki bodo znani ob koncu poletja, so osnovno merilo za oceno napredka okoljske sanacije v dolini, zaznamovani z večstoletnim kopanjem in predelavo svinčeve rude, pa tudi za načrtovanje prihodnjih ukrepov.

V okviru letnega programa za izboljšanje kakovosti okolja v zgornji Mežiški dolini je za letos na voljo več kot dva milijona in pol evrov. Denar si bosta razdelili občini Črna na Koroškem (66 odstotkov) in Mežica (33 odstotkov), del pa ga je namenjen za delo NIJZ in monitoring okolja.

»Glavni ukrepi bodo tudi letos usmerjeni v varno prehrano otrok, varno vrtnarjenje, mokro čiščenje javnih površin ter preplas­titev javnih površin in cest,« so sporočili z ministrstva za okolje in prostor, ki ukrepe letno načrtuje v sodelovanju z obema občinama, Agencijo RS za okolje in ravensko enoto NIJZ.



»Cilji, ki si jih s sanacijo prizadevamo doseči, so pravi. Le denarja je premalo za vse, kar bi morali še postoriti,« je povedal mežiški župan Dušan Krebel. V Mežici se tako kot v Črni na Koroškem trudijo spreminjati odnos do svinčene dediščine. »Svinec je še vedno med nami,« opozarja Krebel. Kako živeti z njim, poučujejo tudi najmlajše v vrtcih, ki so že pred epidemijo bolezni covid-19 vedeli, da si morajo po igri na prostem ali podstrešju babičine hiše vedno najprej temel­jito umiti roke.
 

Reka Meža je čistejša

V Črni na Koroškem starejši še ved­no zamahnejo z roko, češ da so od nekdaj živeli s svincem, medtem ko mlajše generacije sledijo priporočilom za življenje v dolini, obremenjeni s težkimi kovinami. Okolje si je od konca leta 1994, ko je iz jame pripeljal zadnji rudarski voziček, precej opomoglo. »Napredek je očiten. Opaziti ga je mogoče v pozitivnih spremembah reke Meže in v gozdovih,« je povedala županja Črne na Koroškem Romana Lesjak.



Temu pritrjujejo tudi gozdarji. Ljudmila Medved, vodja odseka za načrtovanje razvoja gozdov na Zavodu za gozdove Slovenije, pove, da se je problem intenzivne onesnaženosti okolja s svincem začel kmalu po 1. svetovni vojni. »Zaradi vpliva rudarske in topilniške dejavnosti so začeli ugotavljati spremembe v gozdnih sestojih. Rumenenje, osip iglic in listja v vseh letnih časih so bili prvi vidni kazalci sprememb. Vsa razsežnost problema se je pokazala v dveh večjih gozdnih požarih v letih 1974 in 1975. Emisija plinov je povzročila degradacijo gozdnih površin, pobočja nad topilnico so bila popolnoma ogolela. Nastala je 'dolina smrti',« razloži Medvedova.
 

Gozd na »plinskem območju« si je opomogel

Gozdarji so uničene gozdove glede na poškodovanost razdelili v štiri stopnje in z njimi do leta 2000 gos­podarili kot s posebno kategorijo. »Velik del teh površin smo umetno sanirali z vnosom avtohtonih drevesnih vrst in drugih, ki bi bile odporne proti onesnaženju. Več kot 30-letna prizadevanja so obrodila sadove. Ogolela pobočja se uspeš­no zaraščajo. Iz nešteto posajenih sadik različnih vrst iglavcev in lis­tavcev so se že oblikovali manjši gozdni sestoji. Danes je gozd na t. i. plinskem območju v vseh razvojnih fazah,« so povedali na Zavodu za gozdove Slovenije. Tudi lesna zaloga narašča. V zadnjih dvajsetih letih se je od 170 kubičnih metrov na hektar povečala na 230 v letu 2010.



Petnajstletni program sanacije zgornje Mežiške doline se izteče prihodnje leto. Čeprav je država za različne ukrepe doslej namenila že skoraj deset milijonov evrov, ob koncu programa ne bo mogoče zatrditi, da so v tem okolju temeljito opravili s svinčeno dediščino. Občini Črna na Koroškem in Mežica si zato že prizadevata prepričati odločevalce, naj program podaljšajo. Za primerjavo: v avstrijskem Podkloštru, kjer je prav tako deloval rudnik svinca s topilnico, so sanacijo končali v petih letih, zanjo pa namenili 35 milijonov evrov. Ljudi z najbolj ogroženega območ­ja so preselili.