Število muslimanov se krepi, tudi zaradi prepričanja, da v veri ni prisile

Pri muslimanih se zadnje čase pojavljajo težnje po tako imenovani dearabizaciji. »Problematično je, da se islam razume in umešča v samo en majhen prostor, torej na Arabski polotok. Islam je nadnacionalen in Arabci predstavljajo majhen delež muslimanov. Ni pravično, da se naše koncipiranje islama veže le na njih,« opozarja Ela Porić, magistrica kulturologije in religijskih študij iz Muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani, ki je bila gostja Delovega podkasta Na robu.

»Zelo nevarno je, da se v okviru šolskih vsebin in učbenikov predstavlja podoba muslimanov v tradicionalnih arabskih oblačilih, kajti ta še zdaleč niso reprezentativna za vse pripadnike islama. V Evropi poznamo med muslimani čisto drugačne oblačilne prakse.« Muslimanka je v učbenikih predstavljana v dolgi črni obleki z zakritim obrazom, s čimer po besedah sogovornice mlade ume, ki naj bi jih oblikovali v kritične mislece, zavedemo in jim ne predstavimo dejstev objektivno.

V podkastu tudi o tem, kaj pomeni za muslimanke – tiste, ki se za to odločijo – pokrivanje. »V javnosti vlada popolnoma napačno prepričanje, da smo v to prisiljene, da smo s tem poniževane, da to izhaja iz ukoreninjenega patriarhalnega odnosa, da želimo privatizirati svojo seksualnost itd. Dejstvo je, da je bil politeističen svet pred prihodom islama izredno patriarhalen in nepravičen do ženske. Islam je do žensk zavzel revolucionarno držo in končal nekatere prakse, kot so sprejemljivost umora dojenčic, dal jim je pravico do premoženja in dedovanja, ločitve in udejstvovanja v družbi.«

Marsikdo ne ve, recimo, tudi tega, da je l-Karauin, najstarejšo in najdlje časa neprekinjeno delujočo univerzo na svetu, ki je v Maroku, ustanovila ženska Fatima al Fihri leta 859. Indonezija, kjer je muslimanov največ, ima tudi večji delež žensk na vodstvenih položajih od marsikatere zahodne države. Po podatkih iz leta 2014 ženske v Indoneziji zasedajo 40 odstotkov položajev višjega vodstva podjetij, medtem ko v Združenih državah ta delež znaša 22 odstotkov, na Danskem pa 14 odstotkov. Indonezija je prvo predsednico države dobila že leta 2001, to je bila Megavati Sukarnoputri.

Število muslimanov raste

Število vernikov v islamu narašča, medtem ko se v drugih religijah manjša. »Padanje števila vernikov je zaznati na evropski ravni, muslimanska populacija pa se veča predvsem zaradi rasti populacije na območjih zunaj Evrope,« pojasnjuje Ela Porić.

Sogovornica opozarja, da večkrat zmotno menimo, da je Savdska Arabija država z največjim številom vernikov. »Po podatkih iz leta 2010 ima največ muslimanov Indonezija, sledi Pakistan. Po predvidevanjih na podlagi statističnih raziskav bo že leta 2030 muslimanske populacije tri odstotke več kot leta 2010, ko je bilo na svetu muslimanov 24 odstotkov.«

V Sloveniji jih je tudi zaradi migracij že okoli 100.000. Vzroki za hitrejšo rast muslimanske populacije v primerjavi z nemuslimansko so večplastni in vključujejo kombinacijo demografskih, socialnih in kulturnih dejavnikov. »Ključni dejavnik je višja rodnost, kajti hitro rastoča regija ni Evropa, ampak preostali deli. Povprečna življenjska doba muslimanske populacije se bo še daljšala, v letu 2020 je bila 68 let, že leta 2035 naj bi bila 73 let. Ker je zaloga ljudi iz preteklosti večja, se bo kljub padcu rodnosti populacija še zviševala.

»Močni so tudi migracijski tokovi, mogoče se velikokrat omeni kulturna privlačnost. V Sloveniji ne opažamo prehodov v islam iz drugih religij, čeprav nekaj primerov je. Na evropski ravni je tega več. Kulturna privlačnost islama je v tem, da izhaja iz prepričanja, da v veri ni prisile, da torej nikogar ne moremo prisiliti, naj nečemu sledi, če sam ne začuti, da je to prav in vredno.«

»Vera lahko spodbuja k osebni in duhovni rasti, k samorefleksiji in prizadevanju za boljšo različico samega sebe. Islamska praksa, kot sta molitev in post, spodbuja disciplino, hvaležnost in potrpežljivost. Meni osebno se zdi zelo privlačna prilagodljivost islama. Boga si ne predstavljam kot strogega, togega gospoda. Po islamskem nauku je božja milost razumljena zelo široko, le delček te je Bog posredoval na zemljo. Preostanek milosti, ki jo on kot nadnaravno bitje še poseduje, človeka še čaka. To me še dandanes fascinira.«

Islam ima pet stebrov vere: 1. šehadet – izpovedovanje vere v enega Boga, Alaha, in njegovega preroka Mohameda; 2. salat – molitev petkrat na dan – pred sončnim vzhodom, opoldne, popoldne, ob sončnem zahodu in ponoči; 3. zekat – dajanje miloščine revnim in bolnim, 4. saum – popoln post v dnevnih urah ves čas ramazana – od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, ter 5. hadž – romanje v Meko vsaj enkrat v življenju.

Desetega marca se začne ramazan. »Ravno danes sem prebrala zanimiv komentar, da se bo kmalu začelo obdobje vprašanj, 'a tudi brez vode'. Med postom v mesecu ramazana se muslimani odrekamo vodi in hrani, tudi spolnim odnosom od jutra do večera. To je morda za koga, ki tega ne prakticira, na prvi pogled skoraj nemogoče. In če ostanemo le pri odrekanju in to dojemamo le kot post, je morda res zgolj mučenje samega sebe. Vendar ima post več dimenzij, ki so bolj poudarjene in pomembne in nas krepijo v osebnem odnosu do Boga in drugih ljudi. Gre tudi za krepitev samodiscipline, zmožnosti, potrpežljivosti, empatije.«

Krepitev empatije je po besedah Ele Porić najpomembnejši socialni vidik posta. »Veste, ko slišimo za lačne otroke ali druge skupine, si v resnici ne znamo predstavljati tega pomanjkanja. Ne vemo, kaj prestajajo, v obdobju izobilja ne vemo, kaj pomeni biti lačen, zato ne vem, koliko se lahko poistovetimo z njimi. S postom lahko svoje empatično doživljanje okrepimo, da smo bolj pripravljeni pomagati drugim.«