Popolnega zagotovila o varnosti živil ne moremo dobiti

Evropski sistem hitrega obveščanja o potencialno nevarnih živilih je učinkovit, primer iz poljske klavnice pa eksces, ki bo verjetno potrjen kot kriminalno dejanje. Takšnih kršitev zaradi hlepenja po čim višjih dobičkih nikoli ne bo mogoče popolnoma izkoreniniti, prav tako ne črnih zakolov, ki smo jim bili priča v primeru nezakonite klavnice odsluženih športnih konj na Gorenjskem. Jih bo pa manj, če bodo potrošniki bolj ozaveščeni, kaj jedo, in sume kršitev prijavljali ustreznim inšpekcijskim organom, pravi dekan veterinarske fakultete prof. dr. Andrej Kirbiš.

Področje njegovega delovanja je veterinarsko sanitarni nadzor klavnih živali. Je član Zveze evropskih veterinarskih higienikov (UEVH), ki je divizija Evropskega združenja veterinarjev, član EVFST (European Veterinary Food Safety Teachung Group), sodni izvedenec za veterinarsko javno zdravstvo in varno hrano ter član Sveta za varno hrano, posvetovalnega telesa ministra za kmetijstvo.
 

Ali vas je posnetek dogajanja v poljski klavnici presenetil? Menite, da se še kje drugje dogajajo tako hude kršitve ravnanja z živalmi in ogrožanja varnosti hrane, le da brez prisotnosti kamer?

Prepričan sem, da nas je vse presenetil. S posnetka je razvidno, da je bilo kršeno dobro živali. Težko pa na podlagi posnetka komentiram, ali je bilo govedo bolno ali pa so to bile tako imenovane downer krave, torej izčrpane mlekarice, poškodovane ali paretične krave, nezmožne samostojnega premikanja. Vsekakor pa z vidika blagostanja živali v klavnici ne bi smele biti.
 

Kakšen bi lahko bil motiv takšnih ravnanj, ki so – kot je dejal poljski novinar, ki jih je razkril – bila v tej klavnici redna praksa? Čim manjši proizvodni stroški oziroma čim večji dobiček?

V takšnih primerih gre najbrž za prikrivanje dejanskega stanja živali glede zmožnosti za zakol in vstop v prehransko verigo. V omenjenem primeru verjetno lahko govorimo o ekscesnem dejanju, ki kaže celo na znake kriminalnega, preiskava bo to verjetno tudi potrdila. Klavnica se tako izogne veterinarskemu nadzoru, saj ponoči, če ni drugače dogovorjeno, najbrž ni uradnega veterinarja in s tem tudi ne nadzora.
 

Kakšna je v tej aferi odgovornost poljskih veterinarjev in poljskih uradnih organov, ki bi morali o ugotovljenih kršitvah takoj poročati v evropski sistem hitrega obveščanja za živila in krmo RASFF?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker nimam vseh podatkov. Odgovore bodo predstavili pristojni organi iz Poljske in inšpektorji EU v poročilu.
 

Ali bi sistem RASFF potreboval kakšne spremembe? Da bi bila, na primer, živila, ki pomenijo nevarnost za ljudi, umaknjena s trga že prej, preden bi prišla do potrošnikov?

Sistem hitrega obveščanja je po moji oceni učinkovito orodje za komuniciranje med pristojnimi organi držav članic in obvladovanje tveganj. Nosilci živilske dejavnosti morajo imeti za svoje postopke uveden sistem HACCP ali uporabljati smernice (ki jih odobri pristojni organ, v Sloveniji je to uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), ki predvidevajo tveganja in njihovo obvladovanje. Tako lahko zaznajo odstopanje oziroma neskladnost živila in ga umaknejo, še preden pride na trg.



Ker pa vsake serije živila ni mogoče preiskati na vse parametre varnosti pred oddajo na trg, morajo imeti nosilci živilske dejavnosti opredeljene postopke z živili. Ti postopki morajo biti preverjani (to je sistem HACCP ali uporaba smernic), in če preverjanje pokaže, da je s takšnimi postopki mogoče proizvesti varno živilo, se tako proizvedena živila ne preverjajo sistematično pred oddajo na trg. So pa vsa živila predmet preverjanja drugih nosilcev živilske dejavnosti, ki jih ta živila prejmejo, in predmet nadzora pristojnih organov. Ti lahko ugotovijo določena tveganja in RASFF je orodje, s katerim se vsi – vključno s končnimi potrošniki –, seznanijo z njimi in se ustrezno odzovejo.
 

UVHVVR je opravila poostren nadzor nad vsemi pošiljkami mesa iz Poljske in pri dveh vzorcih kebaba odkrila salmonelo in veterinarsko zdravilo ketoprofen. 175 kilogramov kebaba je bilo odpoklicanih in uničenih, še preden so dosegli potrošnike. Postavlja pa se vprašanje, ali bi to meso odkrili, če ne bi izbruhnila afera s poljsko govedino. Kakšne bi bile nevarnosti za ljudi, ki bi ga uživali?

Seveda bi meso oziroma mesni pripravek lahko prišel do potrošnika, a na srečo ni. Salmonela, lahko povzroči bolezensko stanje pri ljudeh, če živilo ni termično obdelano, ketoprofen pa se s termično obdelavo ne uniči, in lahko povzroča želodčne težave ali tudi alergije.
 

Na kmetiji na Poljskem so pri eni kravi odkrili tudi bolezen norih krav. Ali obstaja bojazen, da bi se ta bolezen lahko razširila?

V primeru bovine spongiformne encefalopatije (BSE), ki so jo januarja letos odkrili s posmrtnimi laboratorijskimi preiskavami možganov pri kravi na Poljskem, ni nevarnosti, da bi se razširila, ker ta bolezen ni nalezljiva. Klasična oblika BSE se prenaša tako, da govedo poje krmo, v kateri so tkiva živali, ki je imela BSE, uporaba takšne krme pa je že dolgo strogo prepovedana. V tem zadnjem primeru ni bila ugotovljena klasična oblika BSE, ampak atipična (L-tip), za katero se domneva, da nastane sporadično, to je kot osamljen primer, in ne s prenosom prek krme. Ker so ostanke trupla neškodljivo uničili, kot je to predpisano v uredbi (EC) št. 999/2001, ni nevarnosti, da bi se kužnina prenesla na druga goveda.

Je Poljska izjema ali bi lahko tudi v kateri drugi državi, veliki izvoznici (poceni) mesa, ob poostrenem nadzoru našli podobne kršitve? Spomnimo se pokvarjenega mesa iz Brazilije.

Na to vprašanje je težko odgovoriti pritrdilno, saj za področje EU, kamor spada tudi Poljska, velja enotna zakonodaja EU, ki natančno regulira postopke nadzora. Pristojni organi v članicah EU, v Sloveniji UVHVVR, so preverjani tudi eksterno s strani inšpekcije EU, in če so ugotovljene nepravilnosti, jih morajo odpraviti v zakonsko predpisanih rokih. Popolnega zagotovila glede varnosti živil pa ne moremo doseči nikjer na svetu.
 

Pri prašičih je na pohodu afriška prašičja kuga. Kakšna verjetnost je, da se razširi tudi k nam, in kaj bi to pomenilo za rejce?

Afriška prašičja kuga se seveda lahko zanese tudi k nam bodisi z okuženimi divjimi prašiči bodisi z okuženim mesom in mesnimi proizvodi. Bolezen se je iz Afrike leta 2007 prenesla v Gruzijo in se nato razširila na številne države (Armenijo, Azerbajdžan, države Ruske federacije, baltske države, Poljsko, Romunijo, Moldavijo, Češko, Madžarsko, Belgijo). V državah, kjer se je bolezen pojavila, so bili izvedeni številni ukrepi, vendar bolezni še niso uspeli zajeziti. 

Okužba z neposrednim stikom z okuženimi divjimi prašiči je možna v rejah z izpusti ali prostih rejah. V obeh primerih lahko pride do neposrednega stika, če reje niso primerno ograjene. Zato so v večini evropskih držav, kjer so potrdili bolezen, prepovedali rejo na prostem, ostale reje pa morajo biti ograjene, najbolje z dvojno ograjo.



V Sloveniji nismo potrdili prisotnosti virusa ne pri divjih ne pri domačih prašičih. Okužba z mesom in mesnimi proizvodi je možna v primeru krmljenja prašičev s pomijami, ki vsebujejo takšno meso. Prepovedano je trgovanje tako z okuženimi prašiči kot z mesom in mesnimi proizvodi, zato se običajno okuženo meso in mesni proizvodi vnesejo v državo ilegalno. Poudariti je treba, da je krmljenje s pomijami že vrsto let prepovedano.

Ob potrditvi afriške prašičje kuge govorimo o ekonomsko-socialni bolezni, saj je treba vse prašiče na gospodarstvu neškodljivo odstraniti, okoli gospodarstva se določi tri kilometre obsegajoče okuženo in deset kilometrov obsegajoče ogroženo področje, v katerem je prepovedano oziroma omejeno premikanje in trgovanje s prašiči, mesom ter mesnimi izdelki.

Izvesti je treba tudi vrsto drugih ukrepov, ki so zapisani v Načrtu ukrepov ob pojavu afriške prašičje kuge v Sloveniji. Glede na to, da cepiva proti afriški prašičji kugi še ni na voljo, je edini možni preventivni ukrep izvajanje tako zunanjih kot notranjih biovarnostnih ukrepov. To pomeni kupovanje preverjeno neokuženih prašičev, ki se jih za 30 dni namesti v karanteno. Če ostanejo neokuženi, se jih lahko prestavi v rejo. Pomembno je, da se okoli reje namesti zaščitno ograjo. S tem preprečimo neposreden stik z divjimi prašiči in omejimo vstop ljudem in transportnim sredstvom. Pred vhodom v hleve je treba namestiti dezinfekcijske bariere. Število obiskovalcev se mora zmanjšati na najbolj nujne primere. Tako rejci kot morebitni obiskovalci bi se morali pred vstopom v rejo preobuti in preobleči in to najbolje v obleko ter obutev, ki jo ima rejec pripravljeno za obiskovalce.
 

Ali so bolezni v živinoreji vse pogostejše, ker se živali redijo v vse večjih industrijskih sistemih? Je zato bolezni tudi vse težje zajeziti, ali pa je takšen le vtis, ker se o njih več poroča?

Bolezni oziroma povzročiteljev bolezni načeloma ni nič več kot pred desetletji. Še več, z eradikacijskimi programi je uspelo Evropi nekatere bolezni močno omejiti ali celo izkoreniniti. Takšne so npr. bruceloza, enzootska goveja levkoza, tuberkuloza, BSE, klasična prašičja kuga. Tudi v velikih populacijah živali npr. pri perutnini in prašičih so bolezni pod nadzorom predvsem zaradi učinkovite (boljše) tehnologije reje, diagnostike in preventivnih ukrepov, denimo cepljenj. Vse večje zavedanje o dobrobiti živali je preko ukrepov izboljšalo njihovo počutje, zmanjšalo stres, s tem pa tudi dovzetnost za nekatere bolezni. Pozitiven učinek takšnega ravnanja se kaže tudi v manjši potrebi po uporabi protimikrobnih zdravil.

Je pa res, da nas zaradi podnebnih sprememb in bistveno hitrejših migracijskih poti ogrožajo bolezni, ki so ne dolgo tega veljale za eksotične. Takšna je tudi afriška prašičja kuga ter nekatere druge: bolezen modrikastega jezika, vozličasti dermatitis in kuga drobnice.
 

Ali so afere v živinoreji in mesnopredelovalni industriji vse pogostejše, ker celoten sistem temelji na množični industrijski proizvodnji? Je ta sistem postal predimenzioniran, da bi ga lahko kakovostno nadzirali?

Če so nadzorni sistemi dobro zasnovani, morajo biti učinkoviti tako v večjih kot v manjših sistemih. Poljski primer potrjuje, da je v tovrstnih obratih nujna navzočnost neodvisnih strokovnih služb – uradnih veterinarjev –, saj težnja po čim večjih in hitrejših zaslužkih žal pripelje tudi do zlorab, kakršni smo priča.
 

Kako si je mogoče interpretirati zadnjo slovensko prehransko afero z nezakonitim zakolom domnevno odsluženih športnih konjev in njihovo predelavo v suhomesne izdelke? Da potrošniki hočejo domače za čim nižjo ceno? Da niso dovolj informirani, kaj kupujejo?

Vsekakor je eden od razlogov ta, da potrošniki bolj zaupajo »domači« vzreji živali. Po drugi strani pa je cena eden odločilnih dejavnikov pri nakupu dobrin, tudi živil. Meso konjev ni najcenejše, je pa oglaševano kot zdravo. Mesni izdelki iz tako imenovanega črnega zakola so gotovo cenejši kot v redni prodaji. Poudaril pa bi, da je nemogoče nadzirati vse črne zakole brez sodelovanja potrošnikov. Če izvemo za takšne primere, jih je treba prijaviti ustreznim pristojnim organom, v našem primeru UVHVVR, ki na podlagi prijave opravi inšpekcijski ogled.