Neformalno komunikacijo bo treba pospešiti

Ljubljana – Predvidoma v torek naj bi za skupno mizo ponovno sedli predsedniki levosredinske peterice okrog Marjana Šarca. Poleg tega lahko prihodnji teden pričakujemo predvsem veliko neformalne komunikacije. Najverjetneje pa je, da bodo stranke za imenovanje mandatarja tekle še tretji krog.

Generalni sekretarji LMŠ, SD, SMC, Desusa in SAB so včeraj Šarčevo koalicijsko pogodbo ocenili kot dobro, »saj je plod usklajevanj in pogajanj šestih strank«. »Kot uspeh vidimo prav to, da je za mizo sedelo šest strank, kar kaže na to, da znamo sodelovati in priti skupaj tako na ključnih področjih kot področjih, kjer so bile možnosti za razhajanja največje,« so iz LMŠ sporočili po srečanju in napovedali skupno nadaljevanje pogovorov s ciljem oblikovanja koalicije z več kot 46 glasovi v državnem zboru.

Nekaj točk, pri katerih jim je uspelo najti sprejemljive kompromise, je razkril Matej Tonin, ko se je Šarcu, po soglasni odločitvi izvršilnega odbora NSi, zahvalil za sodelovanje. Tako so se, na primer, sporazumeli o postopnem dvigu minimalne pokojnine za polno delovno dobo na 620 evrov in tudi o uveljavitvi odločbe ustavnega sodišča glede izenačitve javnega in zasebnega šolstva. Delno so bili uspešni pri davkih. Zadnji dogovor je bil, da najvišjih plač ne bi razbremenjevali s tako imenovano razvojno kapico, kot so hoteli v NSi, bi pa spremenili dohodninsko lestvico. Najvišjega, 50-odstotnega razreda ne bi bilo več, povišali pa bi splošno dohodninsko olajšavo.

Po naših informacijah sta se pri točki, ki ju je razdvajala, in sicer družbi 2TDK, ki naj bi vodila gradnjo drugega tira, pri LMŠ so jo hoteli ukiniti, za SMC pa je ena od ključnih dediščin mandata, stranki zbližali – v osnutku koalicijske pogodbe je 2TDK ostala.

Kdo bo dal v višjo prestavo?

V ponedeljek bo predsednik republike uradno sporočil, da ne bo predlagal nikogar kot kandidata za mandatarja, v petek pa se bo državni zbor na izredni seji o tem tudi uradno seznanil, s čimer se bo začel drugi krog. Vodja poslancev Desusa Franc Jurša je slikovito strnil razmišljanja mnogih, da bodo oblikovalci koalicije začeli teči bistveno hitreje, »sprintali pa bodo v tretjem krogu«.

Vabila na torkovo srečanje peterice, ki ima skupno 43 poslancev, doslej niso prejeli niti v Levici niti v NSi, pri čemer pa je vtis, da so vrata NSi manj zaprta, kot so vrata Levice. Pri tej ponavljajo, da v koaliciji, ki prodaja in uničuje državno premoženje, nimajo kaj iskati, projektno sodelovanje, ki se ga je doslej omenjalo – nekakšen portugalski scenarij, kjer je bila manjšinska vlada potrjena z glasovi levice, ki pa formalno ni njen del –, pa je mogoče le pod določenimi pogoji. Glede take drže imajo pripombe zlasti v SD, kjer od Levice pričakujejo, da prevzame odgovornost. Oziroma kot je predsednik SD Dejan Židan konkretno ponazoril: »Ministrica za delo iz naše stranke Anja Kopač Mrak je bila deležna neutemeljenih kritik s strani Levice, zdaj pa bi lahko sami prevzeli to delovno mesto in pokazali, kako se da uspešneje delovati v korist ljudi.«



Povezovanje med NSi in SDS pa doslej tudi ni prišlo dlje od sestanka vodstev minuli torek in tega, da je SDS poslal osnutek koalicijske pogodbe, ki je v bistvu njihov predvolilni program. Vsebinskih približevanj pa še niso začeli. Menda so na njih pripravljeni, kot so pripravljeni tudi na to, da – če Janši ne bi uspelo – znova sedejo za mizo s peterico. Če se NSi ne bi umaknila iz pogajanj, bi jim Janša in še marsikdo najbrž večno očitali, da je SDS ukradla priložnost za sestavo vlade. Če Janši ne bo uspelo narediti koalicije, pa bo vodstvo NSi imelo pred člani in podporniki prepričljivejše argumente, da nadaljuje pogovore s Šarcem.

Kateri so še možni scenariji?

Janša in Tonin bi se najraje videla v družbi drugouvrščene LMŠ. Kot znak pripravljenosti na sodelovanje je lahko razumeti tudi Janševo prošnjo Borutu Pahorju, naj podpre pobudo za spremembo volilnega sistema z uveljavitvijo preferenčnega glasu, za kar se zavzema Šarčeva stranka. Ta popravek zakonodaje, ki bi ukinili volilne okraje, bi volivcem omogočil, da bi imeli večji vpliv na to, kateri poslanec stranke, ki so jo volili, bi dejansko sedel v parlamentu, ne bi pa preprečil scenarijev, kakršen je sedanji, ko je v državnem zboru devet strank. To situacijo bi spremenil višji vstopni prag, za katerega pa najbrž nikoli ne bo dvotretjinskega soglasja med poslanci.

SDS, NSi in LMŠ vseeno nimajo dovolj poslancev, zato se kot četrtega mogočega partnerja najpogosteje omenja SAB ali SNS. Jelinčič niti ne skriva, da bi si po dolgih letih v parlamentu želel končno enkrat sedeti v vladi, za SAB in LMŠ pa bo potrebne še veliko neformalne komunikacije.