Podnebni dogovor: za nekatere zgodovinski, za druge pokop

Z diplomatskim trikom – še preden je katera koli država imela priložnost kaj pripomniti, je predsednik Cop28 sultan Ahmed al Džaber v prvih minutah začetka plenarnega zasedanja danes zjutraj po lokalnem času naznanil soglasno potrditev novega podnebnega dogovora. V dvorani se je razleglo presenečeno ploskanje. Nekaj ur zatem so razvite države, tudi EU, sporazum označile za začetek konca uporabe fosilnih goriv. Male otoške države pa so ga primerjale z občudovanjem nagrobnega cvetja.

Dogovor ne vsebuje popolne odprave fosilnih goriv, ki so jo najbolj goreče zahtevale male otoške države, ki se potapljajo, ter podnebni aktivisti, ampak poziva k odmiku od njihove uporabe v energetskih sistemih. Poleg tega besedilo poziva k »čimprejšnji odpravi neučinkovitih subvencij za fosilna goriva, ki ne naslavljajo energetske revščine ali pravičnega prehoda«.

Državam predlaga tudi ukrepanje v smeri postopnega zmanjševanja uporabe energije iz premoga, ki ne uporablja tehnologij zajemanja in shranjevanja ogljika. Vključuje tudi cilj potrojitve globalne zmogljivosti obnovljivih virov energije in podvojitve energetske učinkovitosti do leta 2030.

»Današnji dogovor označuje začetek postfosilne dobe,« je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zapisala na družbenem omrežju X. Pohvalila se je, da ključni del tega »zgodovinskega dogovora« izvira iz Evrope. »Ves svet je podprl naše cilje do leta 2030: potrojiti obnovljive vire energije in podvojiti energetsko učinkovitost.«

Glavna slovenska podnebna pogajalka Tina Kobilšek je na prizorišču Cop28 komentirala, da je dogovor dokaz, da upravljanje na področju podnebnih sprememb na globalni ravni še vedno deluje. Ena od ključnih točk dogovora, ki so ga sprejeli po zahtevnih dvotedenskih pogajanjih, je, da »sproža nepovraten in pospešen prehod od fosilnih goriv«. Dogovor tudi ohranja cilj omejevanja globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija na dosegu roke. »Pot naprej vodi do strmega zmanjšanja emisij, kar je jasno zapisano v dokumentu in to vsekakor tudi pozdravljamo,« je ocenila.

Po besedah Kobilšek dokument med drugim dviga lestvico na področju prilagajanja na podnebne spremembe in krepi odpornost, hkrati pa usmerja k podnebno odpornemu financiranju. Odgovarja tudi na več pomembnih vsebin, kot je zahteva po odzivu na izgube in škode zaradi podnebnih sprememb. Kot je spomnila, je bil v zvezi s tem že prvi dan konference ustanovljen poseben sklad za izgube in škode, v katerega se je doslej steklo okoli 700 milijonov dolarjev. Kot zelo pozitivno stvar v vsebini dokumenta vidi tudi zavezo za zniževanje emisij metana in ne samo ogljikovega dioksida.

Vodja skupine otoških držav v jok

Po razglasitvi dogovora so se zvrstili govori predstavnikov držav. Prva se je oglasila predstavnica Skupine malih otoških držav (AOSIS), sicer delegatka Samoe, ki je pripomnila, da je bil dogovor sprejet brez prisotnosti predstavnikov te skupine v dvorani. »Ta proces nas je izdal,« je dejala in po govoru, v katerem je naštela, kaj vse v dogovoru manjka, izbruhnila v jok. Aplavz, ki je sledil, je bil veliko glasnejši kot ploskanje al Džaberju.

Na vprašanje, ali je mogoče govoriti o sprejetju dogovora s konsenzom, če v dvorani ni bilo ene pogajalske skupine, je vodja programa ZN za podnebje Simon Stiell na tiskovni konferenci mrtvo hladno odgovoril, da dogovoru nihče ni nasprotoval, zato je bil sprejet. Dogovor po njegovih besedah ohranja pri življenju cilj 1,5 stopinje, vendar le, če bodo k njem prispevale vse države.

Posebni odposlanec ZDA za podnebje John Kerry je dejal, da je doseženi konsenz glede osrednjega dela dogovora, globalnega pregleda stanja izvajanja leta 2015 sprejetega pariškega sporazuma, »trenutek, ko sta v ospredje stopila multilateralizem in skupno dobro pred individualnimi interesi«.

»Prvič v zgodovini procesa ZN je bila sprejeta odločitev, ki jo podpirajo vse države sveta, in poziva k prehodu stran od fosilnih goriv v energetskih sistemih. Številni tu na konferenci bi radi videli jasnejši jezik glede doseganja vrha emisij in zmanjšanja uporabe fosilnih goriv v tem kritičnem desetletju. Vendar vemo tudi, da je to kompromis številnih držav.«

Patetično sklicevanje na otroke

Predstavniki držav EU, Nemka Annalena Baerbock in evropski komisar za podnebno ukrepanje Wopke Hoekstra, so se rahlo patetično sklicevali na zapuščino »našim otrokom«. Hoekstra je v imenu delegacije EU izjavil: »Ko naš že dolgo več ne bo, se bodo naši otroci in njihovi otroci morali ukvarjati z vsem, kar smo jim zapustili – dobrim in slabim. V tem pogledu je to dan hvaležnosti, zadovoljstva in tihe vztrajnosti. Dan, ko je človeštvo končno naredilo tisto, kar bi moralo že pred 30 leti« – naznanilo začetek konca fosilnih goriv.

Vodja Arabske skupine iz Savdske Arabije, države, ki je najbolj blokirala kakršno koli omembo odprave ali postopnega opuščanja fosilnih goriv v dogovoru, je predsedstvu Cop28 čestital za uspeh in ocenil, da bo dogovor omogočil doseganje cilja 1,5 stopinje glede na značilnosti vsake države.

Spomnil je, da konvencija ZN o podnebnih sprememba in pariški sporazum podpirata različne pristope zmanjševanja emisij glede na nacionalne prioritete, in dodal, da je ogljični cikel lahko vključen v odziv na podnebne izzive in doseganje trajnostnega razvoja. »Uporabiti moramo vsako priložnost, vse tehnologije za zmanjšanje emisij.«

Nevarne vrzeli 

»Obljubljali so nam zgodovinski dogovor, a ta je daleč od zgodovinskega. Veseliti se ob njem je tako, kakor občudovati cvetje na pokopališču,« je bila kritična Drue Toshiko Slatter, opazovalka iz nevladne organizacije 350.org Pacific, doma iz Fidžija. Dogovor po njenih besedah sicer vsebuje nekatere izboljšave – prehod od fosilnih goriv v energetskem sektorju, potrojitev obnovljivih virov energije in podvojitev energetske učinkovitosti – toda v njem so tudi nevarne pravne vrzeli.

Navedba o odpravi fosilnih goriv, katerih emisije ni mogoče zmanjšati s tehnologijami za zajemanje in shranjevanja ogljika, omogoča prostor za nadaljnjo širitev fosilnih goriv.

Priznavanje prehodnih goriv daje prostor za širjenje plinskih projektov. »Vse to nas bo potisnilo preko praga 1,5 stopinj. Na Pacifiku 1,5 ni le cilj, ampak rdeča črta, stvar preživetja naših otrokov.«

Vlade doma čaka veliko dela

Alden Meyer, direktor za strategije in politike pri Union for Concerned Scientists, je ocenil, da je bil današnji dan »zgodovinski«, saj se je po skoraj 30 letih »zid nasprotovanja omembe fosilnih goriv« kot glavnega vira podnebne krize »začel rušiti«. Začelo se je pred dvema letoma na podnebnem vrhu v Glasgowu s sprejetjem jezika za zmanjševanje uporabe premoga, ki ne vključuje zajemanja emisij. Danes se je rušenje razširilo na nafto in plin iz energetskega sektorja.

A vlade ob vrnitvi domov čaka veliko dela, da bodo dogovor prevedle v resničnost, poudarja Meyer. »Sprejeti morajo najbolj ambiciozen sveženj ukrepov za zmanjšanje emisij do leta 2035 in jih predstaviti pred podnebnim vrhom v Braziliji konec leta 2025. Osvežiti morajo tudi zaveze v nacionalno določenih prispevkih do leta 2030 skladno s cilji pariškega podnebnega sporazuma, saj niso dovolj ambiciozne. Emisije moramo zmanjšati za 43 odstotkov do 2030, če hočemo omejiti globalno segrevanje za 1,5 stopinje Celzija. Niti blizu tega nismo. Emisije še vedno naraščajo. Kmalu bodo sicer dosegle vrh in se začele zmanjševati, a ta proces je treba pospešiti.«

To po besedah Meyerja pomeni, da države, kot je Kitajska, ne bi smele graditi novih termoelektrarn, ZDA ne bi smele črpati utekočinjenega zemeljskega plina in graditi terminalov za njegov izvoz, države, kot so Združeni arabski emirati, pa bi morale ponovno premisliti o petletnem 150 milijard dolarjev vrednem načrtu za povečanje proizvodnje nafte s treh na pet milijonov sodčkov na dan. »Vsi morajo premisliti, kaj delajo, na podlagi v Dubaju sprejete odločitve.« K ukrepanju držav resda ne zavezuje nobena pravna zaveza, »zgolj zaveza, v kakšnem svetu želijo, da živijo njihovi otroci in vnuki«.

–––

Pot na podnebno konferenco v Dubaj (Cop28) je bila financirana iz Sklada za podnebne spremembe.