Zmaju ne vsiljujte svoje volje

Športne dejavnosti na vodi so v zadnjih desetletjih doživele pravi razcvet. Za to je poskrbela tudi njihova raznolikost, saj je desko na vodni površini mogoče uporabiti na številne različne načine. Če na njej »krotimo« zmaja, se nam lahko odpre nov svet, pravi Jernej Privšek.

Majhni otroci so nekoč tekali po okoliških travnikih in v zmaje lovili veter, da so se ti povzpeli visoko v nebo. Zadnji dve desetletji pa »veliki otroci« na vodi velike zmaje in sebe dvigajo pod nebo ali pa brzijo po vodni gladini. To že od leta 1998 počne tudi Jernej Privšek, eden od začetnikov kajtanja v Sloveniji, ki smo ga za ta pogovor zmotili med vodenjem kajtarske šole na Pelješcu.



Saj bi Privšek novince v deskanju z zmajem na vodi, kot je angleška izraza kitesurfing in kiteboarding poslovenil v svoji diplomski nalogi na fakulteti za šport, bržkone učil bliže domu, vendar so za učenje te dejavnosti potrebne specifične razmere. »Surfanje in kajtanje sta si sorodni le po tem, da se izvajata na vodi in v vetru. Za kajtanje potrebujemo drugačne razmere, prostorno plažo in bolj stanoviten veter. Težavna je tudi zelo valovita voda, kakršno je naše morje na severu Jadrana. Geografsko smo omejeni predvsem pri učenju. Da je varno in metodično pravilno izpeljano, moramo biti na dolgi peščeni plaži, na kateri veter piha poševno na obalo. Zaželena je tudi plitka voda, da lahko vstanemo, ko storimo napako. Imeti moramo veliko prostora, da se lahko med učenjem varno odzovemo na spremembe, na menjave smeri zmaja v vetrovnem oknu. Slovenska obala ni primerna za učenje, tudi naša jezera odpadejo, ker so v kotlinah in se na njih ne razvije dovolj konstanten veter. Na Jadranu so ustrezne razmere v Ninu, Bolu na Braču, na Pelješcu, v delti Neretve, najbolj primeren prostor za učenje pa je Ada Bojana v Ulcinju, kjer je 10-kilometrska peščena plaža, na kateri veter piha poševno na obalo, voda je plitka, ni nobenih ovir ne na kopnem ne na morju. Tam se lahko v dveh tednih naučimo kajtanja,« je Privšek naštel kraje v okolici, na katere radi zahajajo slovenski kajtarji.



Ko imajo dovolj znanja, se lahko sicer preizkusijo tudi na domačih vodah: »Tipične skalnate istrske plaže so zelo nevarne in lahko pride do poškodb. Takšnih koncev se izogibamo. Možno pa je kajtati ob obali Izole, v Seči, čez mejo pa v Zambratiji, Tržiču, Gradežu, Umagu, Pulju …«
 

Ni šport za samouke

»Za samostojno kajtanje pa moramo imeti že kar nekaj teoretičnega in praktičnega znanja, poznati moramo okolico, vetrovne razmere, pravila ravnanja na vodi, kajpak tudi pravilno tehniko kajtanja. Ne priporočam, da se tega učite sami, posebej ne zdaj, ko je ta šport že tako razvit in je ogromno možnosti za učenje. Kamorkoli gremo po svetu, imajo šole. Veliko ljudi potrebuje dva tečaja, da se dovolj dobro naučijo. Prenevarno je, da bi sami odkrivali toplo vodo. To je tako, kot da bi brez učenja sedli za krmilo letala ter z njim sami vzleteli in pristali,« je Privšek vse, ki jih ta dinamičen šport zanima, pozval, naj se najprej opremijo s primernim znanjem.



Ko je pripovedoval, kaj vse se moramo naučiti, da se lahko prvič zapeljemo v veter, je zvenelo, da je bolje, da se te dejavnosti lotijo le motorično sposobnejši in telesno dobro pripravljeni zemljani. »Nekoč je bilo morda tako, od leta 2009 pa nič več. Tedaj se je oprema tehnološko tako spremenila, da je postala varna za širšo množico uporabnikov. S tem je tudi kajtanje postalo precej bolj varno kot nekoč, upam si trditi, da je zdaj bolj varno kot igranje rekreativnega nogometa v petek zvečer. Ko sem začel leta 1998, je to bil ekstremen šport, kajti niso imeli nikakršnih varnostnih sistemov, njihove aerodinamične lastnosti so bile povsem drugačne. Če se prav spomnim, je bilo leta 2001 po svetu okoli 100 smrtnih žrtev med kajtarji. Zdaj se je dviganja iz vode mogoče naučiti v petih minutah, v prvih letih je to trajalo ves dan, tedaj si moral imeti za kajtanje kar dobro športno podlago in telesno pripravljenost. Zdaj ni pomembno, ali si suh ali debel, mlad ali star, za učenje kajtanja sta dovolj želja in volja. Je pa res, da nekateri spretnosti osvojijo hitreje kot drugi. Nekateri se že po 10 urah prakse odpeljejo v veter, vendar je teh zelo malo. Podobno je kot pri izpitu za avto, nekateri bodo zvozili po 20 urah učenja, drugi bodo za to potrebovali 50 ur,« je povedal o učnem procesu, ki ga je po začetnem tečaju mogoče nadgraditi predvsem z individualnimi urami z inštruktorji.



Med deskarji z zmaji je tudi veliko tistih, ki so nekoč prisegali le na jadranje na deski, vendar naš sogovornik pravi, da pri učenju nove dejavnosti nimajo veliko prednosti pred drugimi. »Surferji so se nekoč upirali noviteti, zdaj jih veliko kajta. Njihova prednost je, da že imajo občutek za drsenje na vodi in poznajo vetrove, težavo pa imajo pri učenju tehnike. Zelo pazljivi morajo biti pri krmiljenju zmaja, saj so na surfu vajeni z rokami vleči jadro. Na kajtu pa imamo krmilno palico, ki je le krmilo in ne opora. Oporo iščemo v napetosti med našim telesom in kajtom. Vseskozi smo na trapezu, ob vsaki povečani sili se moramo proti njemu upirati s telesom in ne z rokami. To je zelo pomembno. V primerjavi s surfanjem je kajtanje zelo nežen šport. Ne boriš se proti zmaju, ne vsiljuješ mu svoje volje in smeri, temveč sodeluješ z naravo. Prilagoditi se moraš temu, kar ti ponujata veter in površina vode. Ker imamo opravka z naravnimi elementi, vsako vsiljevanje svoje volje dobimo povrnjeno z dvojno silo,« je srž kajtanja strnil Privšek.
 

Na vodo pri vetru med 10 in 20 vozli

Katere vetrovne sile pa so najbolj primerne za skok na vodo? »Za rekreativce je primeren veter med 10 in 20 vozli, največ 22. Če je vetra manj, s kajtom ne bodo mogli iti proti vetru in se ne bodo mogli vrniti na točko A. Če je veter premočen, lahko pride do neljubih situacij, poškodb, lahko se strga kajt. Moramo iti korak za korakom in se spoznavati z vetrom, ne smemo takoj na 30 vozlov. Ko sem še tekmoval na hitrostnih preizkušnjah, smo v svetovnem pokalu tekmovali v vetru do 60 vozlov, največje hitrosti na deskah so tudi dosegale okoli 60 vozlov, po vodi smo brzeli s hitrostjo okoli 110, 115 kilometrov na uro. To je kajpak le za zelo izkušene. V prostem slogu se tekmuje pri vetrovih do 40 vozlov, tedaj se lahko skače tudi 20 metrov, v vetru, primernem za rekreativce, je mogoče skočiti do 8 metrov. Rekreativci naj sicer dosegajo hitrost okoli 15 vozlov, če je voda zelo mirna, lahko tudi 20 vozlov, kar pa je zanje lahko že zelo hitro,« je Privšek orisal razliko med vrhunskimi in ljubiteljskimi deskarji z zmaji, ki jih opozarja, naj imajo vedno spremstvo in naj bodo tudi primerno opremljeni.



»Nikoli ne kajtamo sami, to je enako kot pri potapljanju. Vedno nas mora nekdo opazovati, da pokliče pomoč, če pride do nesreče, ali pa sam posreduje, če je dovolj usposobljen za to. Sicer pa moramo imeti neoprensko obleko, da ne pride do podhladitve, če gre na vodi kaj narobe. Med našo dejavnostjo lahko upade veter in obstanemo v vodi za eno uro. Poleti je priporočljiva kratka neoprenska obleka, jeseni in spomladi dolga. V tropskih vodah, v katerih temperatura presega 28 stopinj, so dovolj neoprenske hlačke in lažja majica. Začetnikom priporočamo čelade, tudi bolj izkušenim, če kajtajo na skalnatih plažah,« je Privšek naštel nekatere osnovne dele opreme. Zanjo je treba kar globoko seči v žep: »Povprečno nov kajt stane okoli 1500 evrov, deska 700, obleka in trapez po 200 evrov. Rabljeno opremo lahko dobimo za polovico te cene, vendar jo moramo pred nakupom zelo dobro pregledati, še bolje je, da jo pregleda izkušen kajtar. Prodajajo namreč vse mogoče. Bolje je nekoliko več odšteti za kakovostno opremo kot poskušati nekaj prihraniti na račun varnosti. Če z opremo lepo ravnamo, z nje spiramo slano vodo, jo takoj pospravimo in ne leži na plaži nekaj ur, medtem ko smo na pivu, zdrži štiri ali pet let.«
 

S plaže na sneg

Privšek je vpet v kajtanje v društvu Kitesfera, pripravlja tudi knjigo Strategija kajtanja. »Če bo šlo vse po sreči, bo izšla decembra in bo precej obsežna, pisal sem o zgodovini tega športa pri nas in po svetu, o različnih zvrsteh in opremi, o metodologiji učenja. Zraven bo še meteorološki del, za katerega je poskrbel Janez Polajnar,« je Privšek predstavil svoj projekt, ki bo izšel v zimskem času, ko kajtanje ni najbolj aktualno.



»Vendar je mogoče kajtati tudi na snegu. Zanimivo je, ker je popolnoma drugačno od kajtanja na vodi, je bolj potovalno usmerjeno, manj je trenja in potrebujemo manj vetra, na veliki planoti lahko prepotujemo tudi 100 km na dan,« nam je sogovornik predstavil še zimsko različico, v kateri so pred leti priredili tudi SP na Blokah.

»V Sloveniji so razmere za to dejavnost najboljše v Resjah blizu Nove vasi, domačini temu delu pravijo Tibet. Nanosi snega so veliki, burja ima tam mlade. Zaradi milih zim v zadnjih letih se nam je zgodba s kajtanjem na snegu sicer nekoliko porušila. V tujini je več možnosti, bili smo že v Žabljaku v Durmitorju, na Norveškem, Islandiji … Je pa to kajtanje povezano s snegom in vetrom, ki močno poveča občutek mraza. Temperature okoli minus 10 stopinj Celzija hitro postanejo minus 25, ta šport moraš imeti zelo rad, da ga izvajaš,« je Privšek priznal, da snežno deskanje ali smučanje z zmajem ni za vsakogar, čeprav je v osnovah bolj enostavno kot tisto na vodi. »Na snegu se je precej lažje učiti, imamo oporo na podlagi, ne tonemo kot v vodi,« je sklenil Privšek.