V nadaljevanju preberite:

Da je beograjska glasbena zasedba Ekatarina Velika (EKV) prerasla v mit, ni niti najmanj presenetljivo: metaforična besedila, droge, aids, zgodnja smrt vseh ključnih članov in razpad benda, ki se časovno ujema z razpadom nekdanje skupne države, so ključni dejavniki, da EKV trpi »tako zaradi podcenjevanja kot tudi precenjevanja njene zapuščine«, trdi srbski glasbeni novinar Aleksandar Žikić (1959), med drugim avtor biografije Mesto u mećavi (Mesto v metežu) o frontmanu EKV Milanu Mladenoviću. V torek je od njegove smrti minilo trideset let.

Mladenović (1958), sin oficirja Jugoslovanske ljudske armade, se je v mladosti selil iz ene republiške prestolnice v drugo. Rodil se je v Zagrebu, osnovno šolo obiskoval v Sarajevu, tik pred dvanajstim rojstnim dnevom pa se je s starši preselil v Beograd, kjer se je že kot najstnik začel uveljavljati na glasbeni sceni. Še preden je leta 1982 ustanovil Katarino II., ki jo je po sporu s soustanoviteljem Gagijem Mihajlovićem preimenoval v Ekatarino Veliko, je igral v bendih Limunovo drvo in Šarlo Akrobata. »Milan je bil pesnik, jaz pa ne. Nisem se hotel postavljati s tem, da berem knjige, pri njem pa je bilo ravno nasprotno, oboževal je takšne stvari,« je v pogovoru za biografijo Žikiću zaupal Dušan Kojić Koja, ki je veljal za nekakšen Mladenovićev glasbeni antipod in ki je po razpadu Šarla ustanovil bend Disciplin A Kitschme.

Milan Mladenović se v Žikićevi knjigi v pogovorih z njegovimi sodobniki, z lastnimi izjavami in avtorjevim opažanjem izrisuje kot razmišljujoč, razgledan in svobodoljuben človek ter neizmerno predan in intuitiven glasbenik. »V glasbi se nikoli ni zatekal k znanju, bodisi zato, ker ga ni imel, bodisi zato, ker se mu ni zdelo primarnega pomena,« ga je opisala klaviaturistka EKV Margita Stefanović Magi. »Kot da bi imel neposredno povezavo z nezavednim. Imel je nezmotljiv občutek za instinktivno ukrepanje.«