Poškodb je manj, a so lahko hude

Z osmojenim rokavom, iz katerega so viseli ostanki roke, je hodil sem in tja po igrišču in ni mogel verjeti, da je vse skupaj res. Da se to dogaja njemu. Tako se spominja zdaj 17-letni Žiga Đuričin prvih minut po tem, ko mu je v roki eksplodirala petarda in mu spremenila življenje. Poleg njega se jih je leta 2016 s petardami »opeklo« še pet, večinoma, mladih, lani osem, skupno pa je bilo v zadnjih desetih letih kar 135 poškodovanih.

Še posebno skrb zbuja dejstvo, da je med poškodovanimi največ mladih; policijska statistika povprečne starosti med letoma 2002 in 2017 kaže, da je kar 53 odstotkov poškodovancev starih med 10 in 20 let. Število poškodb se v zadnjih letih sicer malo zmanjšuje, vendar so lahko še vedno neverjetno hude. Izjemno tragična je bila denimo ena izmed lanskih nesreč, v kateri je mladoletnemu fantu odtrgalo obe roki. »Kot policist sem videl že marsikaj groznega, vendar se me je ta dogodek resnično dotaknil. Ko sem prišel na kraj, so fanta ravno položili v reševalno vozilo. Razgovor z njim zaradi šoka in izjemno hudih poškodb ni bil mogoč,« se tistega dne spominja Bojan Senčar, policist Policijske postaje Šentjur pri Celju.

Podstrešno sobo, kjer je prižgal skrajšano vrvico petarde, imenovane čebula in kupljene od preprodajalca, je moč eks­plozije dobesedno razdejala. »Eksplozija je podrla steno, uničila pohištvo in, kar je najbolj grozno, izjemno hudo poškodovala mladega človeka. Spomnim se, da so bili povsod madeži krvi, najhujši pa je bil pogled na okrvavljene stene in vrata, ki jih je fant poskušal odpreti, ko se še ni zavedal, da rok nima več. Grozljivo je bilo!«

Kobra je usekala

Žiga ima še vedno živo pred očmi tisti prvi krmežljavi novoletni dan pred skoraj tremi leti, ko so s prijatelji postavali na nogometnem igrišču in zagledali še neuporabljeno petardo. Cobra 6 pravzaprav ni petarda, ampak že skoraj bomba. Spletne prodajalne jo oglašujejo kot enega najmočnejših izdelkov italijanskega proizvajalca Elia Blasia ali njegovih posnemovalcev iz Kitajske, ki ponaredke prodajajo večinoma v vzhodno Evropo. Izjemno močna, z oglušujočim pokom 125 decibelov, zahteva rokovanje v zaščitni obleki, ušesne čepke, predvsem pa najmanj 15 metrov varnostne razdalje.

Policija, ki tako kot vsako leto tudi letos odsvetuje uporabo pirotehnike, prepovedati je seveda ne more, saj omejeno uporabo v tem času dovoljuje celo zakon, poziva uporabnike, naj bodo vsaj toliko ozaveščeni, da kupujejo le originalne izdelke in zgolj pri pooblaščenih trgovcih. Pri tem naj bodo, še svetujejo, pozorni na oznako CE, ki zagotavlja, da izdelek izpolnjuje bistvene zahteve za varnost, zdravje in varovanje okolja, kakor jih določa evropska regulativa. Lani so policisti v tem času odkrili 78 kršitev določb zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih. Najpogostejše so prav uporaba prepovedanih petard, neupoštevanje navodil proizvajalca, uporaba pirotehnike tam, kjer to ni dovoljeno, in podobno. Obravnavali so 21 primerov poškodovanja premoženja in zasegli 5705 kosov pirotehnike.

Strokovnjaki vedo, da so eksplozivna sredstva lahko zelo muhasta in nepredvidljiva. Očitno je bilo tako tudi s petardo cobra 6, ki je verjetno ležala v mrazu že nekaj časa, zato ni hotela takoj vžgati. Žiga in prijatelji tega seveda niso vedeli, privlačila jih je, najstnike, podoba razsrjene kobre na petardi, ki je obetala oglušujočo zabavo. Prižgali so vrvico, cobro odvrgli in čakali, da se iskra po dolgi vrvici prebije v drob črnega tulca in ga razsuje v veličastnem poku. Toda presneta reč ni in ni hotela počiti. Vžigalna vrvica je dogorela, petarda pa je kar molčala.

Po kakšnih 15 minutah so pomislili, da bi jo morda vsaj pospravili z igrišča, se spominja Žiga, ki je zadevo prvi pobral. Morda si jo je hotel celo ogledati, a še preden jo je dvignil pred oči, je začutil strahovit pritisk v ušesih, in ko je pogledal navzdol, ni bilo več petarde niti njegovih prstov in dlani.

Prijatelji so poklicali očeta, ki, tako kot sin, kar ni hotel verjeti, da se to res dogaja, prišli so policisti in vse podrobno fotografirali, njega pa se niso dotikali, pravi 17-letni dijak srednje lesarske šole v Ljubljani. Seveda ni mogel vedeti, da fotografije poškodbe pomagajo kirurgom, da vedo, kaj jih čaka pod obvezo. Reševalci so prišli hitro za policisti, obvezali so ga in z reševalnim vozilom prepeljali v ljubljanski klinični center, kjer ga nekaj pozneje operiral – in tudi vodil ves potek zdravljenja – dr. Albin Stritar, ki bo družini Đuričin za vedno ostal v dobrem spominu.

Nepopravljive posledice

Tudi specialist kirurgije, vodja oddelka za opekline na kirurški kliniki z dolgoletnim stažem, se mladega pacienta dobro spominja, čeprav se v UKC Ljub­ljana srečujejo z različnimi poškodbami zaradi pirotehničnih sredstev. Od manjših opeklinskih ran, brez večjih funkcionalnih posledic, do žal zelo pogosto tudi obsežnih in kompleksnih poškodb roke z dramatičnimi funkcionalnimi in estetskimi posledicami. Poleg tega so rane umazane, zato obstaja večja nevarnost okužb in zapletov po operaciji.

Pri takrat 15-letnem Žigu je zdravljenje potekalo brez težav in sreča v nesreči je bila, da fant ni imel prizadetih oči. Moč eksplozije namreč pogosto doseže tudi poškodovančev obraz; statistika navaja poškodbo glave kar v tretjini primerov. Najpogostejša je, v kar 58 odstotkih, poškodba roke, medtem ko so poškodbe trupa in nog redke. Tudi izguba vida in (ali) sluha sta lahko del nesrečne zgodbe.

Najbolj tragično pri teh poškodbah pa je, da postanejo trajno invalidni mladi ljudje; kar 52 odstotkov vseh, ki se zdravijo zaradi poškodb, povzročenih s petardami, je mladih med 11. in 20. letom. Policisti so lani oziroma med 1. decembrom 2017 in 10. januarjem letos obravnavali osem poškodovanih, med katerimi so bili trije mladoletniki. Vsi so bili moškega spola. Najpogostejša razloga za nastanek poškodb sta objestnost in nepremišljenost pri mladoletnikih, pri starejših pa nepremišljenost in neupoštevanje navodil proizvajalca, pravi policijsko poročilo.

Ti mladi se nato vse življenje spopadajo tako s fizičnimi kot psihičnimi posledicami trenutne nepremišljenosti. Žigo so po 16 dneh odpustili iz bolnišnice, nato opravili še nekaj operacij, a vsaj še pol leta je trajalo, da se je rana v celoti zacelila. Še vedno pa čuti fantomsko bolečino roke, ki je ni več, in hodi na terapijo, s katero bi njegovo živčevje oziroma možgane privadili na novo stanje.

Že po mesecu dni se je vrnil v šolske klopi, a praktičnega dela, ki ga je v triletnem lesarskem programu veliko, ni več zmogel, zato so ga prepisali v štiriletni program za lesarskega tehnika. Ti namreč več delajo za računalnikom kot pa z lesom in fantu je ostalo še ravno dovolj roke, da si z njo lahko pomaga pri delu s tipkovnico. A mu to ni najbolj pri srcu, vedno si je želel ustvarjati z rokami, se učiti s praktičnim delom, ne pa iz knjig. Še vedno raje dela z roko, pa čeprav eno samo, kot pa guli šolske klopi, pravi Ljubljančan, ki silikonsko protezo roke pogosto sname, ker ga samo ovira pri delu. Vsakič, ko sliši pok petarde, se seveda spomni dneva, ki mu je za vedno spremenil življenje.