Možu ne morem oprostiti prevare

Bila sva mlad, zelo zaljubljen par, ko je fant hudo zbolel: rak na modih. Ves čas sem mu stala ob strani, pomagala sem mu tudi finančno, saj je za leto dni prekinil študij. Zdelo se mi je, da sva se v tistem času povezala tudi duhovno, da se je najina ljubezen še poglobila. Poročila sva se kljub nasprotovanju mojih staršev, saj so se bali, da ne bova mogla imeti otrok. A so se zmotili: čez tri leta sva dobila prvo, čez dve leti še drugo hčerko. Edina težava, ki sva jo imela, je bil precej visok obrok kredita, saj sva kupila starejšo hišo, ki sva jo počasi urejala kar sama.

Mož je bil ves čas dober oče, nikoli ni povzdig­nil glasu, četudi sta bili hčerki včasih poredni. Ko mi je nekega torka sporočil, da ima drugo, da se bo verjetno že v kratkem preselil k njej, sem izgubila tla pod nogami. Nič mi ni bilo jasno, kdaj in kako se je lahko srečeval z njo, saj smo bili kot družina nerazdružljivi. Še večji šok sem doživela, ko mi je povedal, da se s to žensko pozna še iz časa, ko je zbolel. Bila je ena od medicinskih sester na oddelku, kjer je ležal.

Se je zame odločil zato, ker je bila takrat še poročena? Pozneje se je razvezala (kmalu po rojstvu najine druge hčerke) ter z mojim možem spet navezala stike. Do mene in hčerk se je ves ta čas obnašal, kot da smo zanj edine. Lani se je za nekaj časa preselil k njej, a se je po dobrih dveh mesecih vrnil z besedami, da se je zmotil, da tista ženska ni bila to, kar je mislil, da je. Pričakoval je, da mu bom čez noč oprostila in pozabila, da bomo spet živeli srečno in zadovoljno. Jaz pa ne zmorem. Preveč me boli. Marta

Naveličal sem se žene in ljubice z otrokom

Draga Marta, ko sem prebirala vaše pismo, sem opazila, da ste pri pisanju pogosto uporabljali besedno zvezo »se mi je zdelo«. Zdelo se vam je, da ste bili srečni, da med vama ni bilo nikoli nič narobe, zdelo se vam je, da sta bila najbolj zaljubljen par že takrat, ko sta še hodila.

A očitno ni bilo tako. Če si vašo bolečino predstavljam na zelo preprost način, je mož po tihem in na skrivaj sedel na dveh stolih, česar pa vi, zaljubljeni, kot ste bili, niste opazili. Sprašujem se, je znal čustva tako dobro skriti, je bil vrhunski igralec ali pa je bil res sposoben enakovredno ljubiti dve ženski hkrati in se potem odločiti za tisto, pri kateri je pričakoval manj zapletov in težav?
Žal se v zakonu lahko zgodijo tudi takšne stvari, ki jih doživljate vi. Za preizkušnje ni ne zdravila ne urokov, da bi jih lahko vnaprej odgnali. Hkrati pa je res, da se živ­ljenja učimo na napakah, ki jih storimo ali sami ali kdo od naših bliž­njih. Težko si predstavljam, da bi mož in medicinska sestra »kaj imela« v dneh, ko je moral ležati v bolnišnici. Fizično bi bilo skoraj nemogoče.




Verjetno pa je obstajala neka romantična simpatija, kajti le tako si lahko razlagam, zakaj je gospa poiskala vašega moža, potem ko se je ločila. Vmes se menda nista niti srečevala niti slišala po telefonu ali kako drugače komunicirala. Je bil za obujanje spominov kriv zgolj klik na facebooku? Težko rečem. Bolj se mi zdi, da je gospa našla moža na levi nogi v trenutkih, ko z vajinim odnosom ni bil najbolj zadovoljen. Zato se je tako hitro vdal grešnemu vabilu. Razumem tudi, da je prvič sledil svoji radoved­nosti, ne razumem pa, zakaj se je z njo srečal drugič in tretjič ter se nazadnje spustil celo v razmerje, če je bilo doma vse, kot je moralo biti.

Ga je ona želela zgolj uloviti, ker je bila trenutno brez moškega, za povrhu pa še v finančnih težavah, za vajino spravo niti ni pomembno. Razen, seveda, če je mož že po naravi ena velika samaritanska duša, ki se je zapletel zaradi dobrega srca in usmiljenja in bi lahko kaj podobnega še kdaj ponovil. Če bi bila na vašem mestu, v težave, ki jih imate z možem, nje ne bi vpletala. Iz enakih razlogov kot za zapravljanje denarja v igralnici ni kriva stavba, v kateri se igra na srečo, temveč tisti, ki jo obiskuje.



Pogosto sem varuška vnukov in zmeraj, ko se med seboj sprejo, sem presenečena, kako hitro potem pozabijo na prepir, tudi na kakšno prasko ali pomodrelo oko, ter se brez zamer spet predajo igri, kot da se ni nič zgodilo. Kot babica se sprašujem, kako je mogoče, da otroci ne čutijo potrebe, da bi si vsak ravs zapomnili. Ne vem točno, kdaj v življenju se zgodijo tisti prelomni trenutki, ko raje kuhamo zamere, se samouničujemo, doživljamo zlome, namesto da bi se pogovorili, prišli zameram do dna in spet zaživeli, seveda, če za žlahtno sobivanje obstaja vsaj še kakšna iskrica ljubezni.

V trenutku, ko ste mi pisali, se vam je zdelo, da bi vsakršno odpuščanje in popuščanje pomenilo, da ponižujete samo sebe. Nočete, da bi imel mož občutek, da ste šibki in vas lahko po potrebi ovije okoli prsta. Čeprav se jezite nase, nanj, nanjo, na ves svet, si upam reči, da ste se globoko v srcu že odločili, da možu oprostite. Če bi bila vsa ta jeza, ki jo bruhate iz sebe, dokončna, bi ga že zdavnaj postavili s kovčki vred pred vrata in mu zaželeli vso srečo.

A tega niste storili, ker je v vas še zmeraj upanje, da bo vse spet dobro. To verjetno čuti tudi mož. Lahko se zgodi, da težav, ki jih imata, sama ne bosta mogla rešiti, da bosta poiskala strokovno pomoč. A kar koli bosta storila, se zavedajte, da bosta na koncu samo vidva tista, ki bosta odločala o prihodnosti. Vzemite si čas ter sebi in njemu dopustite popolno iskrenost, odkritost tako glede preteklosti, sedanjosti kot prihodnosti. Naj pove, kako je vajinih sedemnajst let doživljal sam, kaj ga je motilo, kdaj se je počutil osamljenega, kaj ga je gnalo ne nazadnje k temu, da se je »neobvezno« spogledoval z ženskami po facebooku. Vsak zakaj ima svoj zato in v zgodbah, kakršna je tudi vaša, je krivda redkokdaj samo enostranska.

V imenu ljubezni lahko naredimo marsikaj, tudi odpustimo. A to se ne zgodi čez noč, potrebujemo veliko modrosti, strpnosti, pogovorov, potrpljenja, razumevanja, odpuščanja. Ne pozabite: vse se da, če se hoče!