Metri do večnosti

Ponavadi iz plezališča, pa naj bo od narave ali družbe dano, odhajam slabovoljen. Sem si pač za zbijanje starostniških travm izbral napačno gibalno dejavnost. Ampak tako kot sem nekoč med mučenjem z vijugami teorije znano­sti prebral, da ni najvarneje živeti v iluziji, češ da bo tudi prihajajočemu ponedeljku sledil torek, ker se je to pač zgodilo n-krat, tako ...

V centru plezalnih dejavnosti, kamor zgodbeno vstopam, se lahko vertikalnih zagat lotevaš s soplezalcem z vzajemnim varovanjem, če si si veščinsko v sramoto, morda karakterno pretežak, pa lahko težnost premaguješ sam.

Poskušam biti nazoren – sam samcat se v umetni steni vpneš v trak, gurtno, ki je zgoraj polžasto zvita v boks, in med plezanjem te ves čas nekolikanj vleče navzgor. Če omahneš, te kojci zategne in varno spusti nazaj. Enako se zgodi vrh smeri, ko zavpiješ od sreče in pozabiš, da si 17 metrov visoko. Nič hudega, saj si varovan, vpet.

Ob taki čudni uri nas v hali ni bilo veliko, mojo pozornost so zbujale tri mladenke, pa ne same po sebi, ob sebi so imele dojenčke. Dve v vozičkih, dete tretje je pravkar shodilo. Na dojenčke sem nor. Odkar sta najina zrasla. Ne vem, kaj me je prijelo, ampak tistega opisovanega dne sem se pred spopadom s seboj nekoliko ogreval. V prostoru sem opazil junaka, ki mu, nesramen kot sem, vedno sodeč ljudi na prvi pogled, nisem pripisoval plezalskega znanja, tudi frizura je bila bolj, če poenostavim, iz ekipnih športov (na travi). Da ne bo pomote, sam v steni zgledam kot profesor, ne plezanja, recimo astrofizike.



Okej, se oproščam, mikrobiologije. Okej, kot športni novinar ... Ko se minuto pozneje zazrem v eno od smeri, kjer se pripnemo na gurtno, zadeva je imenovana veverica, ne samo postojim, pač obnemim, pa z izrazoslovjem ne želim (pretirano) duhovičiti. Na sedmih, osmih metrih se je matral ekipni športnik – nenavezan. Kot Alex Honnold, tisočkrat pomanjšanih vseh mogočih parametrov. Enačaj z Američanom bi potegnili le ob dejstvu, če bi oba omahnila, bi bil the end. Jenkijev v Yosemitih, Slovenčev v Ljubljani.

Sprožim previden alarm, mladeniča opozorimo, da ne visi niti na nitki, obrnjen k steni nam komaj verjame, kaj mu poskušamo dopovedati, nato v sekundah, dolgih kot podvojene sekunde, nekako spleza na trdi – beton.

Ker je egoizem, samovšečje, eno od bremen, ki se jih ne morem znebiti, pristopim in mu povem, da mi je dolžan deset pirov.
Če bi splezal do vrha in se poln sebe spustil, bi se na dnu, tnalu, razmazal. Če bi padel s sedmih metrov, bi imel morda še manjšo bisago sreče, pa si predstavljajte ... Ker sem vizualno in emotivno relativno rahlih čutov, sem se naslednje pol ure krepko tresel brezvetrju navkljub. Preden sem se priključil na veverico, sem petkrat, ne le trikrat preveril, ali popkovina ustreza svojemu namenu.

Srečnik se je počasi umaknil iz plezališča, skozi stekleno steno sem videl, da je obsedel v lokalu, gotovo čakajoč name, da mi poplača s hmeljno desetnijo. Zato sem z izpolnitvijo tistodnevnega načrta nekoliko pohitel. Ko sem se čez čas preoblekel v civilno opravo, tuširam se po športnih dejavnostih sila redko, pravi moški ne potrebujemo malicije, v lokalu opazim, da z desetimi piri ne bo nič. Še z enim ne, če zanj ne bom dal iz svojega žepa. Izjemoma sem to storil in nazdravil fantu, ki mi pollitrce ni plačal. Bi mi jo moral?

Rad bi omenil, pač redno jem jogurt ego, da sem bil od (vsaj) dveh uslužbencev telovadne plezalnice pohvaljen. Dejstvo je, da sem človeka v nevarnosti zaznal jaz. In to z levim očesom, desno že dolgo ne služi poslanstvu, to pa je pri učkah znano.
Še enkrat se je potrdilo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Zelo pripravno je, da med tisoči izvrstnih plezalcev obstajajo premnogi podpovprečni.

Sam lahko k razvoju športnega plezanja pripomorem marsikaj. Če me mladi gledajo v smeri, natanko vidijo, kaj se v vertikali ne sme početi. Na vsake kvatre pa komu tudi rešim ... Iz plezalnega središča sem odšel dobre volje. Tudi to se zgodi. Je nekoč pel ne vem kdo. Pred tem pa: Zagotovo danes bo srečen dan ...