Kapitalizem proti socializmu

Naj vas ne zavede naslov. Ne bom zabredel v ustreznost družbene ureditve na ravni države, pač pa bi se bilo mogoče sprehoditi po ureditvi slovenskega klubskega nogometa, v katerem se tudi v boju za naslov prvaka bijeta kapitalizem proti socializmu.

Na vrhu 1. SNL je Olimpija. Športno društvo, ki ga ni mogoče privatizirati, upravlja absolutni kapitalist in goreč antikomunist, pa vendar mož s precej socialnega čuta in kančkom socialista v duši. Približno takšno mnenje sem si v šestih letih, odkar deluje v Sloveniji, ustvaril o Milanu Mandariću, ki je, ko gre za biznis, absolutni kapitalist, ko se ogreje za materijo, izključno nogomet, pa tipičen navijač. Stereotipen, ki ve, kdo bi moral igrati, kdo bi moral biti trener, kakšen poteze bi moral vleči, kako bi morali igrati in zmagovati, kako ga sodnik »userje« ... To smo pač vsi navijači, v katerem koli športu. Mandarićeva moč je bila le v tem, da se je lahko v trenutku prelevil iz navijača v odločevalca. Pozabil sem omeniti, da tudi in predvsem ne izgublja rad, ne v poslu ne v športu.

Olimpijina »kapitalistična ureditev znotraj socia­lističnega ustroja« je skoraj unikum, a je usklajena s športno zakonodajo o društvih. Čeprav so bili v preteklosti številni navijači prepričani, da Mandarić mora početi nekaj, kar ni v skladu s športnim duhom in po črki zakona, in so v svojih jeznih pozivih idealistično vztrajali, da bi bila Olimpija brez njega boljša, ker bi bila »naša« (od koga že?), so tudi oni spoznali, da nekdo mora to zabavo plačati in plačevati. Ta skrb je pri Olimpiji upravljavčeva, Mandarićeva. Vse drugo je stvar športne politike oziroma vizije, kako naj bo ustrojena športna hierarhija kluba in kako naj deluje.



Na levem bregu Drave pod Kalvarijo deluje NK Maribor. Klub, ki je v minulem desetletju ustvaril skoraj vse milijone evrov, bilo pa jih je približno sto, v tržnem gospodarstvu in kapitalizmu. V svojem DNK ima več socialističnega, kot ga imata dve najbolj »levi« slovenski partiji. Tudi Maribor je imel, dokler je bil uspešen, v Zlatku Zahoviću kapitalista in antikomunista. A obkrožali so ga zgolj preračunljivci, oportunisti. Tudi klub je medtem postal simbol oportunizma, najslabšega mogočega.

Malo je naš, malo vaš, ampak bog ne daj, da bi prišel kdo, ki ni na liniji. Saj niti ne more priti, dokler res ne bo šlo več naprej. Samo na zunaj je ljudski. In takrat, ko ga je treba po­stavljati na noge.

Gremo naprej, Mura je s svojim organizacijskim ustrojem bliže Olimpiji, klub ali društvo upravlja skupina podjetnih mož s predsednikom v glavni vlogi. Domžale so spet nekaj posebnega, »družinsko« društvo s prijatelji in partnerji. Ne, nobeni me ne motijo, dokler so skrbni gospodarji in so v službi nogometa. Ali so, presodite sami, dragi bralci.



Trk brutalnega kapitalizma in prijaznejšega socia­lizma se je zgodil tudi v evropskem nogometu. Zmagal, zaradi ljudskih množic, je slednji. Ampak v veliki večini prvinski in iskreni navijači so se malo ušteli. Na igrišču še naprej zmaguje brutalni kapitalizem z brutalnimi lastniki, tudi socialisti.

Pravi navijači, vrnite se na tribune s plačano vstopnico. V naši ligi!