Jesen, hitrejša od kajaka

»Kaos vlada!«

Lisica, Antikrist, Lars von Trier

Moj zamah je širok in usmerjen, do vrha poln namena in smisla. V pest stisnem komarja in na dlani mi pusti krvavo sled. Roko obrišem v rjuho majhnega hotela v mestu Shengjin, tik pred mejo s Črno goro. Eno življenje je izbrisano, drugo, moje, je obstalo v globokem ciklonskem območju. Nič ne kaže, da se bom kmalu kam premaknil.

V trenutku, ko upihnem komarja, se začne moj običajni brezplodni miselni proces o vrednosti življenja in se kot vrtinec v lijaku nezmotljivo usmeri v smiselnost mojega početja.

Komarja ne morem več sestaviti in mu vrniti življenja. Tako kot ni rešitve za toaletni papir, ki sem ga po nesreči spustil v školjko, namesto da bi ga vrgel v košek, kot je tukaj zapoved za turiste, tako tudi ni rešitve za pogubljeno bitje. Vse se uklanja entropiji. Stvari počasi drsijo v razpad in kaos.

Od kod takšna črnogledost? Ura je pol šestih popoldne, pa skozi zastekljena vrata balkona v sobo pride komaj kaj svetlobe. Že dva dni dežuje in piha, zvok dolgih valov, ki se prelivajo na plaže tega albanskega Portoroža, mi je po­stal domač, ziba me v spanje in lenobo.

Brnenje hladilnika, v katerem me čaka pivo za zvečer, televizija v stanju pripravljenosti, omara s stvarmi iz čolna, na roke oprana oblačila na balkonu, vse elektronske naprave v vrsti za polnilec, vse to je preveč podobno domu, da bi lahko ostal ravnodušen; da bi se lahko izognil vprašanju, kaj sploh delam tukaj.

Na petindvajseti dan potovanja me je dohitela jesen. Vreme se je preklalo, prelomilo, prelilo. Sonca in visokega tlaka je bilo nenadoma preveč, zdaj je napoved vsaj za naslednjih deset dni z mojega gledišča obupna. Veter ves čas prek 20 vozlov, dež in valovi.

Skuhaj si kavo, vzemi piškot, poglej vremensko napoved, tretjič danes.

Lahko bi se veselil, da se je zgodilo prav tu, v kotu, od koder se smer potovanja iz severne obrne proti severozahodu. Za sabo imam več kot tri tedne mirnega, sončnega vremena, nič me ne boli, počutim se močnega, sem skoraj točno na polovici poti, obmejna reka Bojana je oddaljena le tri ure odločnega veslanja. A namesto tega zrem v jasno sliko: dokler sem se premikal, sem nenavadni pustolovščini še lahko obesil nekakšen smisel, takšen za silo; zdaj, ko stojim, si težko razložim, zakaj televizije ne gledam s svojim dekletom, zakaj ob tem ne crkljam ostarele kuže in zakaj sem zamudil gledališko premiero svoje hčere.

Pred tremi dnevi

Sirov burek, rečem kar v slovenščini. Gospa razume! Ni sirovega, je pa špinačni. Potem pa špinačnega. Nekdo se stegne mimo moje rame in gospe porine bankovec. Gospa ga lepo pogladi in pospravi v predal, potem pa z isto golo roko naloži burek v škrnicelj. Najboljši burek v mojem življenju.

Ura je tri popoldne. V Draču potem pojem še biftek s pomfrijem, še en burek, tokrat sirov, baklavo, kup brezzveznih prigrizkov, zjutraj pred odhodom pa v hotelski restavraciji še pet jajc, dve hrenovki, pet kosov popečenega kruha, feta sir in paradižnike. V lekarni sem se stehtal. Pokazalo je, da sem shujšal za pet kilogramov.

Dežela sandal. Izliv reke Mat. FOTO: Miha Pribošič

Prvi pogled na Drač je bil nedoumljiv. Pozabil sem, kakšna so velika mesta. Zavijem mimo rta in pred mano se razpre neskončen niz zgradb. Zaliv je kot v čisto rahel nasmeh zavihana usta z nešteto belimi zobmi. Jutro je, na mirni vodi ni nikogar, le dve tovorni ladji sta zasidrani sredi zaliva. Do mojega hotela je še več kot deset kilomet­rov mestne obale, na telefonu si na ves glas nastavim Nino Simone. Wild is the Wind.

V plitvini zaplujem mimo dveh mladih moških z urejeno bradico. »Kako lep je, kakorkoli se že temu reče,« pravi prvi. Drugi doda, da se temu reče kajak. Zahvalim se jima v kajakovem imenu.

Mesto se prebuja, ves čas prehitevam brezbrižne meduze, včasih kakšnega daljinskega plavalca, ribiče na pomolih, na obali steče mestni promet. Za enim od dolgih nasipov zagledam predel z mojim hotelom – poceni je, ker je čisto blizu pristanišča, voda je kalna in že diši po detergentih.

»Kakšna neverjetno čudežna reč je tale čoln!« Spet navdušenje nad mojim prevoznim sredstvom, fino se mi zdi. Z gospodom na obali se zapletem v pogovor, pove, da stanuje prav zraven hotela, pozna Slovenijo, omeni Maribor, vpraša me, ali je Drnovšek še živ. Ne, žal ne več, povem poklapano. Kaj pa Kučan? Ta pa je, hvala bogu, se takoj razveselim. Že sva oba zadovoljna in se smejiva.

Proti ciklonu

Drač je bil razvrat za eno noč, čisto po otročje sem se veselil mila, tople vode, hrupa in umazanije na ulicah, perverzno založenih trgovin, kičastih stojnic, mercedesov in zajtrka, kjer sem si lahko naložil, kolikor je bilo mogoče stlačiti v želodec.

Odrinem se od obale pred hotelom in zdaj je pred mano ogromno pristanišče. Voda postaja še bolj kalna in smrdljiva. V popolnem kaosu žerjavov, nasipov in skladiščnih zgradb iščem znake, ki bi mi povedali, kje je vhod v luko – tega moram prečkati čim hitreje. Z leve prav zdaj vanjo zavija velika križarka. Nekaj časa voziva vzporedno, kakih petsto metrov je od mene. Ko izgine za pomolom, imam orientir, zdaj sem sam na vodi. Nikjer mi ni tako neprijetno kot v velikih lukah. Paziti moram na ladje, smer plovbe ni očitna in na sebi vedno čutim oči kamer obalne straže, luške kapitanije in obmejne policije. Nenadoma se mi zdi, da vsi prežijo name, že se vkrcavajo v svoje hitre čolne, da me prestrežejo. Kaj počneš tukaj s to lupino, vrni se, od koder si prišel.

Skrit za nasipom pridem do vhoda v pristanišče, pot je prosta, do rdeče boje na drugi strani je pet minut najhitrejšega veslanja. Poženem se.

Na levem boku, proti odprtemu morju, slišim zalajati psa. Čisto resnično je, le psa ni nikjer.

Najlepše smeti in prijatelji

Štiriindvajseti dan sem vzljubil delto reke in njene plitvine. Ta je bila že druga danes, ime ji je Mat. Za počitek sem pristal sto metrov za krajem, kjer se Mat izliva v morje in skupaj z njim dela nenavadne valove. Obala je bila mivkasta, prazna in osamljena. Na njej je bilo le na tisoče galebov in drugih ptic.

Zdaj se je zgodilo nekaj neobičajnega. Na obali, v mivki, sem se prvič zares umiril, ni se mi več mudilo naprej, sipki pesek me ni motil. Nenadoma sem v njem zagledal na tisoče školjk, oklepov mrtvih rakov, posušene veje, še največ pa plastičnih naplavin. Kaj vse je bilo tu in prav vse mi je bilo všeč: natikači včasih po trije na kupu in vsi različni. Plastenke olj, krem, tesnilnih mas, pralnih sredstev. Laserske pištole, lopatke, kanglice, zamaški, vratca hladilnika. Kakšno bogastvo, bil sem navdušen in čisto nič zgrožen. Lepo je bilo in zadnjih pet kilometrov dneva sem v visokih in nerodnih valovih naredil odlične volje.

Hiška ob morju sredi sipin je nepričakovano lepo urejena. Za rjavim plotom se vidi celo nekaj trave, kar me spravi v ekstazo. Gospa govori italijansko, boljše kot nič, odgovarjam po špansko. Zmeniva se, da bom jedel pri njih, potem lahko prespim na vrtu. Rižota z rakci in lignji je odlična, postreže mi hčerka.

To je ena najlepših družin, kakšna najdba! Zvečer, ko pojem še svoje špagete, pride na obisk najprej oče, potem še sin. Pomenkujemo se v mešanici jezikov, uporabljamo guglov prevajalnik, kažem slike, kako mehki so ti ljudje, čisto nič niso podobni drugim, ki sem jih srečeval doslej v tej deželi in so bili prav tako vsi po vrsti prijazni, a so vse preobilno začinili z bahavim, holivudskim nastopom.

Jutro je, sonce bo vsak čas objelo moj šotor, v katerem zdaj sedim v treh majicah, dvojnih hlačah in s kapo. Prvi mraz oktobra. Lep dan bo, miren in lahek. Napoved pravi, da bo zadnji takšen pred dolgim obdobjem dežja, vetra in hladu.

Kam od tod in kdaj?

Luže na tlaku pred hotelom v Shengjinu so natančno takšne kot v Ljubljani. Včasih sem takole podrsaval v službo s pogledom na asfaltu, poletje je bilo že daleč. Vem, da bi moral videti širšo sliko: samo igram se, kadarkoli lahko odneham, pokličem punco in prijatelje, da me odpeljejo domov. Svet upravičeno nima usmiljenja za moje notranje bitke, prav zdaj begunci prečkajo morja, lovijo jih viharji, daleč od najbližjih v samotnih globinah izgubljajo življenja, jaz pa na zasebnem križarskem pohodu proti svojim demonom. Nad gladino me dvigne fotografija iz včerajšnjega dne, na kateri sva nasmejana na obali pred mojih odhodom jaz in Mojmir (ni mu ime čisto tako, pozabil sem, zdi se mi, da se začne na E, a gotovo je v imenu tudi mir), sin ribiške družine, ki me je gostila na svojem vrtu. Prišla je prva prava učna ura: prava veščina kajakaštva na dolge proge ni moč v rokah, ampak potrpežljivost.