V nadaljevanju preberite:

Še vedno velja za najbogatejšo žensko v Sloveniji in še vedno obstaja vtis, da se mora zaradi tega zagovarjati, kot pravi z nasmeškom. Govorili sva na vrtu vile v Rožni dolini, ki je postala njihov slovenski dom, nekakšna galerija žarečih energetskih slik, umetnin in platen z ogromnimi cvetovi.

Nova knjiga Iza in Samorog, ki je v angleščini izšla tudi na Amazonu, opisuje pot od trenutka, ko jima je s partnerjem Samom Loginom uspelo z aplikacijo animiranega muca Govoreči Tom ustvariti imperij, do tega, da sta podjetje Outfit7 na vrhuncu poslovne rasti prodala kitajskemu podjetju Zhejiang Jinke Peroxide Co. in se posvetila iskanju rešitev trajnostne pridelave hrane.

V intervjuju govori o pomenu jasnega namena in strasti, ki sta potrebna za doseganje ciljev, o ekologiji, kmetovanju na zemljiščih LoginEKo v Vojvodini, ki bodo letos registrirana kot največja ekološka farma v Evropi, o srečanjih z Leonardom DiCapriem in Billom Gatesom, o strasti do glasbe in slikanja ter o tem, da verjame, da dobre zgodbe lahko navdihujejo in zdravijo.

 

- Vaš projekt v Srbiji precej spominja na projekt Billa Gatesa. Z njim sta se pred leti osebno srečala. Kakšen vtis imate o njem?
Težko je obsojati na daljavo, ljudje ga poznamo samo prek medijev. Na našem prvem sestanku je naredil dober vtis, res pa je od tega minilo že nekaj let.

Naš projekt v Vojvodini LoginEKO išče rešitve za trajnostno pridelavo hrane in ima en sam namen – zdrava hrana za vse ljudi. Da bi bili vsi ljudje upravičeni do zdrave hrane. Želimo razviti tehnologije in sisteme, kako je ekološko hrano mogoče pridelovati na velikih farmah brez kompromisa z znižanjem dobičkonosnosti.
Vemo, da so ekološke farme običajno majhne. Letos bomo po testnih treh letih dobili certifikat za ekološko proizvodnjo in postali ena največjih ekoloških farm v Evropi in gotovo največja miroljubna farma na svetu.
To pomeni, da ne uporabljamo nobenih živalskih preparatov, gnojil, niti hlevskega gnoja ne.

-Zakaj ne?

Ker če bi želeli po vsem svetu gojiti hrano s hlevskim gnojem, ga ne bi bilo dovolj. Zato je treba poiskati trajnostne rešitve.
Delamo svoje gnojilo iz detelje. En del polj je namenjen rasti detelje, ki služi kot gnojilo. Če pogledaš polja iz zraka, je videti tako, da imamo nekaj metrov širok zlat pas pšenice, za njim zelen pas detelje in tako naprej. Ko požanješ pšenico, pokosiš deteljo in jo preneseš na polje pšenice in s tem pognojiš zemljo.Mislim, da tega na tako velikih površinah ljudje še niso počeli. A kolobarjenje zemlje, to ve vsak kmetovalec, je nujno za dober pridelek. Zemlja mora počivati. S tem, ko gojiš deteljo, tista zemlja počiva, torej tretjina zemlje ves čas počiva. Težava je, ker to za tip hiperproduktivnega kmetijstva, v katerem želijo zaradi dobička zemljo intenzivno izkoriščati ves čas, ni profitabilno.
S takšnim načinom proizvodnje hrane naj bi začeli Nemci po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba hitro reševati krizo lakote. Mišljeno je bilo, da se to izvaja nekaj let, da se prebrodi kriza, in se potem kmetovanje vrne v ustaljene tirnice, s kolobarjenjem. A se to ni nikoli zgodilo.
Strokovnjaki opozarjajo, da recimo zemlja v Nemčiji ali Angliji, ki je bila najbolj intenzivno izkoriščana, čez trideset let ne bo več rodovitna.