Španska in slovenska košarka sta se tesno prepletali že dolgo rojstvom Luke Dončića. Državi sta bili dolga leta združeni v veliki bolečini, ki so jo povzročali neuspehi na največjih tekmovanjih v ekip­nih športih. Tako kot Španci so tudi Slovenci nato prek košarke dokončno spoznali, da so še kako sposobni narediti tudi odločilni korak – in zmagati.

Pau Gasol ni bil več golobrad mladenič, ko je leta 2001 prišel v dvorano ASKI v Ankari. Nasproti takrat že 21-letnemu Kataloncu je na njegovi prvi uradni tekmi s špansko člansko reprezentanco stala Slovenija s Sanijem Bečirovićem, Jako Lakovičem, Arrielom McDonaldom, Markom Miličem, Radoslavom Nesterovićem in Matjažem Smodišem. Zmaga Špancev s 85:61 je oznanila začetek nove ere, ki je na Iberskem polotoku močno presegla zgolj košarkarske okvire. Španije se je v košarki in nogometu, daleč najbolj priljubljenih športih v državi, namreč dolga desetletja držal sloves večne poraženke. Gasol je moral nemudoma prevzeti odgovornost na svoja ramena, kljub navdušujoči predstavi in zmagi nad Slovenci pa so Turčijo rdeči vnovič zapuščali zgolj z bronom.

Olimpijske igre v Barceloni, kjer je zlato odličje leta 1992 osvojila nogometna reprezentanca, so bile očitno le preblisk. »Španske ekipe z reprezentancami na čelu nimajo zmagovalnega instinkta,« je še pred omenjenim podvigom v Barceloni zapisal eden najslavnejših novinarjev časnika El País Santiago Segurola. »Strah je bil skoraj vedno ključen. Samo tako lahko pojasnimo nagnjenost naših klubov k porazom v podaljšku ali enajstmetrovkah. Šibkost značaja je bila očitna,« je dodal. Pridušal se je tudi nad dejstvom, da je košarkarjem Reala eno redkih velikih zmag v podaljšku prinesel Jugoslovan – hrvaški virtuoz Dražen Petrović –, ki je Snaideru v finalu pokala pokalnih zmagovalcev leta 1989 natresel kar 62 točk.

Prijateljstvo ohranjajo iz leta v leto

Kljub nekaj odmevnim mednarodnim uspehom na klubski ravni, tako v nogometu kot košarki, so Španci na veliki reprezentančni met čakali vse do leta 2006. Zgodilo se je tam, kjer se je letos vse končalo – na košarkarskem parketu v Saitami. Gasol in rojaki so z zmago v finalu svetovnega prvenstva nad nebogljeno Grčijo, bilo je osupljivih 70:47, spisali zgodovino in osvojili prvi večji naslov, s katerim so končno zacelili rane šport­nih navdušencev v domovini.

Sledili so še trije naslovi evropskega in en naslov svetovnega prvaka, ob srebru in bronu z olimpijskih iger je bila izjemna generacija prekratka le v lovu za najžlahtnejšim odličjem. Reprezentance se je prijel vzdevek La Familia, družina, in postala je vzor kolegom iz drugih športnih panog. Dve leti pozneje so s svojim osvajalskim pohodom začeli navduševati še nogometaši, ki so si med letoma 2008 in 2012 priborili dva naslova evropskega in en naslov svetovnih prvakov.



»Naše zmage izhajajo iz dela, enotnosti, tovarištva in velikodušnosti. Ta naš življenjski slog je prava poslastica. Dali smo še eno lekcijo tega,« je pred finalom SP 2019, v katerem zaradi poškodbe ni igral, rojakom po medijih sporočil Gasol. »Prijateljstvo in naša medsebojna solidarnost se ohranjata iz leta v leto in na to smo lahko ponosni,« je dodal. Potem ko so njegovi rojaki na Kitajskem z zmago nad Argentino osvojili nov naslov, se jim je letos pri 41 letih spet priključil za svoj zadnji olimpijski nastop. Naproti mu je spet stala Slovenija, ki mu je leta 2017 zadala enega najbolj bolečih porazov v polfinalu eurobasketa. Luka Dončić je bil takrat še vzhajajoča zvezda, po osvojitvi zgodovinskega naslova pa je letos v vlogi najboljšega evropskega košarkarja OI slavil novo veliko zmago, s katero so se Slovenci izognili Američanom, Španci pa so proti svojim večnim krvnikom končali olimpijske nastope v četrtfinalu.

Dončićeva banda

Dončić, ki je v Španiji končal osnovno šolo in postal polnoleten, je lahko podvige Gasola in druščine spremljal čisto od blizu. Reyes, Sergio Rodríguez, Rudy Fernández, Sergio Llull in drugi realovci iz vrst nepozabne španske reprezentance so mu brez dvoma znali razkriti marsikatero skrivnost španskega uspeha.

Nič čudnega, da je Ljubljančan z 18 leti sodeloval pri »eureka trenutku« slovenskega športa v Istanbulu, kjer sta z Goranom Dragićem in soigralci stopila na evropski prestol z zmago na odločilnem obračunu s Srbijo. Talentirane generacije so prej kot po tekočem traku izgubljale tekme izločilnih bojev, še posebno košarka pa je imela v slovenski kolektivni zavesti boleče mesto. A tudi porazi so prispevali svoj kamenček v mozaik nepozabne štiriletke, kot je po letošnji zmagi nad Nemčijo v četrtfinalu OI opomnil selektor Aleksander Sekulić.



»Izkušnje nabiramo že dolga leta. Vse od prvenstva v Beogradu 2005, Madridu 2007 pa polfinala na Poljskem 2009. Že v Istanbulu se je videlo, da smo se veliko naučili,« je dejal. Kako veliko so se v zadnjih letih naučili, so njegovi varovanci dokazovali na vsakem koraku. »Nadarjena in drzna Dončićeva banda«, kot so slovensko moštvo označili pri madridskem časniku AS, je produkt 30 let trdega dela tisočerih posameznikov, ki so tako ali drugače pomagali pri negovanju slovenske reprezentančne košarke. Tudi četrtkov poraz v polfinalu olimpijskih iger s Francijo ne bi smel zamajati postavljenih temeljev, ki Sloveniji v zadnjih letih omogočajo ne le sodelovanje, temveč tudi zmagovanje v največjih tekmah.

»Zmagovali smo kot bratje, tokrat smo izgubili kot bratje in poskušali se bomo pobrati kot bratje,« je pred sobotno tekmo za tretje mesto Avstralijo, na kateri je bila v igri prva slovenska olimpijska kolajna v ekipnih športih, dejal kapetan Edo Murić. Odličja so z največjih tekmovanj domov že prinašali rokometaši in odbojkarji, nogometaši in hokejisti so na njih navduševali. A košarkarji so tisti, ki sta jim zdaj uspela že dva največja meta. Morda še večji jim je uspel zunaj igrišč, saj so v rojakih prebudili instinkt zmagovalcev, ki bo hranil še generacije naših športnikov.