Aktivacija

Karkoli že si kdo misli o tem, ali so prebivalci Slovenije pripravljeni svoje družbenopolitične poglede izražati na ulici, ima takšno javno delovanje pri nas kar bogato tradicijo. Če se omejimo samo na zadnjih nekaj desetletij, se je zahteva za samostojnost te države rodila tudi na ulicah, ko se je utrdilo spoznanje, da uresničenja idej o osebni svobodi ne bo brez tega, da se Slovenija osamosvoji od drugih delov dotedanje večnacionalne države.

V samostojni državi se je na ulicah zahtevalo marsikaj. Demonstriralo se je med drugim proti odstavitvi obrambnega ministra, za ohranitev sistema subvencionirane študentske prehrane, sindikati so oblastem kazali mišice, na ulicah se je zahtevalo odstop župana drugega največ­jega mesta, ki je izgubil zaupanje, in odhod vlade, ki je klicala evropsko trojko. Takšne demonstracije so razumljive in jasno je tudi, da se pogosto končajo nasilno. To ni opravičilo, je pa dejstvo.

Trenutno in že dolge tedne, mesece, več kot leto in pol, potekajo silno dolgoživi mirni protesti proti aktualni vladi, ki jo po naključju, oziroma bolj verjetno ne po naključju, vodi isti mož kot tisto, proti kateri je ulica nazadnje množično vstala. Takrat so se protivladni protesti končali z odhodom vlade, a ne zato, ker bi se mož na njenem čelu ustrašil množic. Tista vlada je šla z oblasti, ker so se množice ustrašili njegovi koalicijski partnerji. Izkoristili so prvo možnost za pobeg v obliki poročila protikorupcijske komisije o nepojasnjenem premoženju premiera.

A trenutni protesti trajajo veliko dlje, kot so takrat, v tako imenovani vstajniški jeseni in zimi. Koalicijska partnerja imata tokrat drugačne poglede. Eden noče z gnile barke – vlade brez večine, ki bedno životari od enega do drugega, kakšnega uspešnega in kakšnega neuspešnega glasovanja v parlamentu, niti z obilo prizanesljivosti ni mogoče opisati drugače –, ker nima več kaj izgubiti. Lahko pa uresniči kakšno kapitalsko osebno ambicijo.

Drugi partner se na obcestnih plakatih kaže v družbi svojih kolegov v slogu kakšne fantovske narodnozabavne skupine in brani drobtine z oblastniške mize v obliki z ministrskimi povezanih položajev ter položajev v državnih podjetjih. Daje signale, da je pripravljen skočiti z barke, samo malo bi še čakal. Najbrž zato, da pospravi svoje kadre nekam na varno, kjer ne bodo popolnoma vezani na mandate.

Podrobnostni hudič aktualnih protestov za oblast je v tem, da tokrat odhoda vlade ne zahtevajo samo levičarski kulturniki in podobni tradicionalni nasprotniki Janeza Janše. To, sicer časovno ločeno, zahteva tudi občasno precej nasilna in slabo artikulirana množica, katere članov nikakor ne moremo pokriti z enim poimenovanjem. Večinoma so anticepilci in nasprotniki ukrepov za omejevanje širjenja korona­virusa, vendar ne samo ti. Med njimi je veliko tudi takih, ki so proti temu in še marsičemu povrhu, proti vsemu.

Na njihovo čelo se je samopostavil do zdaj ne posebno znan in tudi ne posebno artikuliran rad-bi-bil politik z desnimi koreninami. Njegovi mitingi so se sprevrgli v nasilje, med katerim so v zadnjih tednih očitno povsem običajni postali prizori, ko policija uporablja vodne topove – na onem avtu so namreč trije –, gumijaste – uradno penaste – naboje in granate solzivca. Prizori, kakršnih v Sloveniji do zdaj skoraj ni bilo.

Po novem policisti tudi streljajo. Za zdaj samo z gumijastimi naboji. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Morda je res, da za nasilnimi protesti stoji sama oblast in tako upravičuje večanje represije zaradi vedno večjega ljudskega nezadovoljstva. Očitno proteste v bolj nasilne spreminja politično že instrumentalizirana policija sama. Koliko družbenopolitično pasivnih se je in bo aktiviralo, je za zdaj težko presoditi. Verjetno pa jih ni malo. To bi utegnil bolj(še) od aktualnega mitingaša izkoristiti kakšen bolj karizmatičen populist. Da je mogoče, je pred dobrim desetletjem v Italiji dokazal karizmatični populist proti vsemu in brez programa Beppe Grillo. Sprva so se mu režali, zdaj je njegovo Gibanje 5 zvezd največja parlamentarna stranka in sodeluje v nekakšni vladi narodne enotnosti.