Stolpnica Nove Ljubljanske banke – priložnost za vlado

Arhitekt in kritik Miloš Kosec v kolumni z naslovom Litijska cesta, Litijski trg v Delu 3. aprila upravičeno opozarja na premajhno pozornost javnosti do napovedane prodaje stolpnice Nove Ljubljanske banke na Trgu republike, kakor jo napoveduje njeno vodstvo. Navajam kolumnista: »Ta je po finančnem obsegu, simbolnem pomenu in izgubljeni priložnosti, ki se nakazuje, precej večja od 'afere Litijska', a se kljub temu bojim, da bo šla mimo nas, ne da bi jo kdo opazil.« Ob tem ga skrbi izjava ministrstva za javno upravo, da nakup stolpnice NLB »trenutno ni realna možnost glede na proračunsko stanje ministrstva za javno upravo, zato v zvezi s tem ne pripravljajo nobenih aktivnosti«.

Po izkušnji premnogih izgubljenih priložnosti v poosamosvojitveni Sloveniji Miloš Kosec zato sarkastično sklene, da bomo po aferi s stavbo na Litijski cesti pridobili le še Litijski trg. Njegov sarkazem razumem kot drastično opozorilo slovenski politični eliti in njenim voditeljem – pa povejmo naravnost, samemu predsedniku vlade, da problema prodaje stolpnice NLB nikakor ne sme jemati preveč zlahka in predvsem ne z vidika stanja (trenutnih) javnih financ (čeprav tega problema ne omalovažujem), temveč v prvi vrsti zaradi političnih razlogov. V jedru gre za vprašanje državotvornosti in hkrati za dokončno ustavno opredeljeno ločitev vej oblasti, ki se mora jasno razvideti v mestni sliki središča prestolnice. Tako gre zakonodajni veji palača državnega zbora na elitni lokaciji ob Šubičevi ulici, izvršilni oblasti – vladi pa elitna palača ob robu Trga republike, kar je bilo mišljeno že od vsega začetka, ko je vodilni slovenski modernistični arhitekt Edvard Ravnikar leta 1947 drastično posegel v prostor nekdanjega nunskega vrta z natečajnim načrtom za stavbo Prezidija Ljudske republike Slovenije. S tem je prelomil Plečnikovo zapoved, da mora po pozidavi Šubičevih blokov Pokojninskega zavoda na zahodni strani vrta in uršulinske gimnazije na njegovem severovzhodnem robu začrtana ureditev veljati za sto let (kot je jezno z rdečim črnilom pripisal na načrtu ureditve). Po natečajnem načrtu leta 1947 Ravnikar nunskega vrta ni izpustil izpred oči.

Vladi se ponuja priložnost, da popravi neskladja v simbolni razvrstitvi najvišjih državnih funkcij v mestni sliki državne prestolnice (na fotografiji stavbi vlade na Gregorčičevi ulici). FOTO: Dejan Javornik

Po vrsti natečajev za ljubljansko središče je dospel do Variantnega zazidalnega predloga okolja Skupščine LRS leta 1958. Izhodišče zanj je nedvomno natečajni načrt Hrami (1957), pa tudi starejši Ravnikarjev razmislek Za pravilno obravnavo centra Ljubljane (1953). A ta novi načrt so spodbudile tudi povsem nove okoliščine, to je, da je bilo poslopje ljudske skupščine že pozidano, hkrati pa je pretilo rušenje Koslerjeve hiše (približno na mestu sedanje stavbe Konzorcija), ki ji je arhitekt namenil veliko pozornost, saj mu je tedaj pomenila točko prestopa na nunski vrt z znatno spremenjenim programom zanj. Nedvomno je v marsičem odločilno vplival na odločitev za skorajšnji natečaj za ureditev novega Trga revolucije na isti lokaciji, ki med drugim predvideva široko ploščad pred stavbo ljudske skupščine, osrednji državni spomenik narodnoosvobodilnemu gibanju in revoluciji in seveda ključno palačo prezidija izvršnega sveta med tedanjo Nunsko in Erjavčevo ulico.

Natečajni načrt za Trg revolucije v Ljubljani je bil razpisan leta 1960. Velikih načrtov, kot denimo za Novo Gorico, se držijo legende – in s Trgom revolucije v Ljubljani ni bilo nič drugače. V obeh primerih pa se je zelo težko prikopati do tega, koliko resnice je v njih. Ena od legend pravi, da je bil v času priprav za razpis natečaja za ureditev Trga revolucije na obisku v Združenih državah vplivni slovenski politik v tedanji Jugoslaviji Boris Kraigher. Navdušen nad učinkom podvojenih stolpnic Ludwiga Miesa Van der Roheja v Chicagu naj bi Ravnikarju prišepnil takšno rešitev v natečajni nalogi. Druga legenda pripisuje tedanjemu vodstvu Zveze komunistov Slovenije namero, da se na Trgu revolucije strne oblastno jedro tedanje oblasti. Nasproti skupščinske palače naj bi bila ena stolpnica namenjena Centralnemu komiteju ZKS, druga pa izvršnemu svetu (to je vladi) Ljudske republike Slovenije. Nobenega dvoma ni, da je Ravnikar z natečajnim načrtom za novi Trg revolucije (stari Kongresni trg so namreč po vojni preimenovali v Trg revolucije, od leta 1991 pa nosi spet prvotno ime) podprl idejo o centralnem slovenskem spominskem kompleksu, posvečenemu zmagi narodnoosvobodilnega gibanja v zadnji vojni in revoluciji (ki pa v teoriji še traja).

Pomemben simbolni del nove zasnove je torej spominski kompleks, sestavljen iz spominskega mavzoleja, opremljenega s simboliko revolucionarnega boja, do katerega poteče s severa obzidana svečana vstopna pot, in velike ploščadi, primerne za množice, ki bodo občasno počastile ta boj in revolucijo. Na zahodni strani trga in mavzoleja se razvije urejena krajinska zasaditev drevja in grmičevja. Na vzhodni strani, na mestu nekdanjega prezidija, se pojavi ob uršulinskem samostanu dolga poslovna stavba, ob Plečnikovi uršulinski gimnaziji pa manjši objekt, ki bo sčasoma postal prizidek gimnaziji in zapiral severno stranico malega trga, ki nastane med novim poslovnim blokom in samostanskim dvoriščem. Ta naj bi se z nameravano rušitvijo starega krila gimnazije odpiral proti Zvezdi. Na jugu se ploščad izteče ob zdaj notranji komunikaciji kompleksa, ki poteka po nekdanji Nunski ulici, na južnem robu v osi velike ploščadi pa se pojavi manjši trg, ki sega do Erjavčeve ceste, oklepata pa ga z vzhodne in zahodne strani visoki stolpnici, tristrani prizmi, obrnjeni s širokima stranicama druga proti drugi, monumentalno poudarjen simbol ljubljanskih vrat med Gradom in Rožnikom. Zahodno proti Prešernovi cesti se v zelenju pojavlja še samostojni objekt (iz tega se je do leta 1977 razvila zamisel Cankarjevega doma) in eden v njegovi osi v vznožju vzhodnega stolpa.

Zakonodajni veji pripada palača državnega zbora na elitni lokaciji ob Šubičevi ulici. FOTO: BlaŽ Samec

Vsebinsko gre za uresničenje Ravnikarjeve vizije razkroja veziva ulične mreže in razveljavitev historičnega sistema stavbnih blokov, prelivanje prostora iz velike ploščadi v manjše trge, formiranje doživljajskih poti z ustvarjanjem svojih novih stavbnih skupin in navsezadnje za ustvarjanje novih meril, ki se jim podreja vse drugo. Natečajni projekt je v dobrih dveh desetletjih zidave doživel vrsto sprememb, tako v programskih zasnovah kot v oblikovanju posameznih arhitekturnih sklopov, a je kot celota izjemen uspeh dobre programske zasnove in dobre arhitekture. In še: gre za uresničitev centralne ideje Ravnikarjevih urbanističnih predlogov za ljubljansko središče v petdesetih letih – nastali prostor je izključno namenjen pešcem; torej gre pri kompleksu Trga revolucije hkrati za prvo realizacijo koncepta izključne peščeve površine (»pedestrian precinct«) v Sloveniji.

Komaj dobro začeta gradnja Trga revolucije se je morala prekiniti zaradi nenadne ustavitve vseh večjih projektov v tedanji Jugoslaviji kot posledice nepričakovano vznikle gospodarske krize v letu 1961. Grozilo je, kot se je neredko dogajalo, da se nameravana gradnja sploh ne bo mogla nadaljevati. Našli so zasilno rešitev, ko je financiranje vzhodne stolpnice prevzela finančno močna Ljubljanska banka, zahodne pa razvojno uspešna elektronska industrija Iskra.

Vlada Republike Slovenije z njenim prvim možem na čelu bi zdaj morala prepoznati enkratno priložnost, ki se ji ponuja z izselitvijo Nove Ljubljanske banke, da v celoti zasede njen dominantni položaj na Trgu republike, zgodovinskem kraju razglasitve njene državne samostojnosti. Hkrati s tem se ji ponuja priložnost, da popravi neskladja v simbolni razvrstitvi najvišjih državnih funkcij v mestni sliki državne prestolnice. Mar res misli, da more biti nekoliko ponesrečena nadzidava stavbe na Gregorčičevi v tem kakršna koli resna alternativa?