V zadnjih tednih se veliko govori o potrebi po preoblikovanju šolskega sistema. Rad bi se vključil v to razpravo, čeprav nisem strokovnjak s tega področja in zato morda tudi ne dovolj kompetenten. Pa vendarle želim povedati svoje mnenje. V šolah so nas nekoč učili – pa tudi danes se še pogosto sliši –, da moramo svoje znanje črpati iz preteklih izkušenj in se na ta način poskušati izogniti napakam, ki bi bile sicer neizogibne. Zato mi dovolite primerjavo med šolo nekoč in danes.

Najprej bi rad spomnil, da smo v preteklosti naredili že veliko šolskih reform, in zdi se, da smo z vsako nekaj malega izgubili. Pustimo bolj ali manj ponesrečene reforme. Te današnjega šolarja ne zanimajo in tudi prav je tako. Šolarja mora zanimati predvsem kakovost znanja, ki mu ga izobraževalna ustanova lahko ponudi. Tu pa je potrebna temeljita razprava, brez kakršnega koli eksperimentiranja, ker to lahko prizadene generacije.

Sem v pokoju, oče treh otrok, ki jih je bilo treba izšolati in pospremiti na samostojno pot v življenje. Zato mi ni težko pisati o šoli, v kateri sem sam pridobival izobrazbo, in o šolah, ki so jih obiskovale kasnejše generacije, do današnjih. Pri tem pa ne zanemarimo, da je šola le podaljšana roka v vzgojnem procesu, ki pa je najprej naloga staršev. Zato se mi zdi skrajno neumestno, da starši (nekateri celo skupaj z odvetniki) obiskujejo učitelje in se borijo za ocene svojih otrok. Kakšno uslugo jim delajo s tem? Kakšno uslugo delajo učiteljem, za katere se vsi deklarativno zavzemajo, da si zaslužijo več avtoritete?
V »mojih časih« nas je bilo v razredih običajno več kot trideset učencev. Danes je, po normativih, v razredih okoli 25 učencev. Vseeno pa so učitelji včasih veliko bolje poznali svoje učence, kot jih poznajo današnji. Ali so nekoč pedagogi bolje dojemali svoje poslanstvo, kot ga dojemajo današnji?



Pred pol stoletja ni bilo nič neobičajnega, da je učenec bil vprašan kateri koli dan, ko je bil v šoli. Tudi ni bilo nič neobičajnega, da so pisali nenapovedane kontrolne naloge. Danes – po pripovedovanju mlajših – se v šolah ne sme ne spraševati ne pisati kontrolk v ponedeljek ali petek. Pa tudi po več kontrolnih ali pa šolskih nalog se ne sme pisati v enem dnevu. Po moje so ta pravila napisana za lenuhe. Tisti, ki se je učil in ki zna, bo znal tako v ponedeljek kot v torek in sredo … Torej, to pravilo je samo potuha in bi ga bilo treba, po mojem mnenju, kot tako tudi odpraviti. Danes ni nič neobičajnega, da se snov pozabi že v nekaj dneh, tednih ali mesecih. Morda je to posledica izobraževalnega koncepta, ki sili učence, da se učijo samo za ocene, ker te omogočajo večje število točk in vpis v boljšo gimnazijo ali srednjo šolo po končani devetletki. S tem se zapostavlja znanje po eni strani, po drugi strani pa so otroci pod stalnim pritiskom ocen in z njimi povezanih točk.

V pogovorih z učitelji so mi ti potarnali, da na otroke nič kaj pozitivno ne vplivajo enotedenske počitnice, ki se jim po šolskem programu zgodijo na približno vsakih dva do tri mesece. Povedali so mi, da otrok ravno ujame šolski ritem, pa ga šola pošlje domov za teden dni. Takrat mu »vse pade dol« in potem spet rabi čas, da se vklopi v šolski ritem. Te oscilacije se vlečejo skozi vse šolsko leto in tudi slabšajo raven znanja, ki jo je posamezni učenec sposoben udejanjiti. Učiteljem pa tedenske počitnice jemljejo čas za podajanje snovi in za utrjevanje znanja. Razmisliti je treba o ustreznosti tedenskih šolskih počitnic in kakšne pluse in minuse te prinašajo učencem.



Danes je tudi vedno več učencev »s posebnimi potrebami«, s katerimi se šola individualno ukvarja. Ali res mora šola dati same odličnjake? Saj vsi ne morejo biti inženirji, pravniki, ekonomisti. Družba potrebuje tudi frizerje, mehanike, električarje in številne druge poklice, ki ne zahtevajo univerzitetne izobrazbe. Bistvo je, da se mladega človeka vzgoji tako, da teži k odličnosti v svojem poklicu, ne glede na to, katerega si izbere. Zato je, po mojem mnenju, absurdno, da morajo starši dati pisno soglasje učitelju, da lahko šolarja še enkrat pošlje v isti razred: če nekdo ni dosegel zadostnega uspeha, ga pač ni, in avtonomna pravica učitelja je, da to oceni.

Kaj storiti, da bi znanje v naši družbi dobilo večjo veljavo? Čeprav ne podpiram peticij, ki v zadnjih tednih krožijo med Slovenci za spremembo šolskega sistema, menim, da bi morali ukiniti točkovanje kot kriterij za vpis v srednje šole in na univerze. Namesto tega bi bilo treba ponovno uvesti sprejemne izpite, ki bi omogočili vpis v šolo vsem, ne pa zgolj elitam, ki so na tak ali drugačen način prišle do zadostnega števila točk, ne glede na to, kakšno je dejansko znanje, ki ga s seboj prinašajo v srednjo šolo. Sam pravim, da je boljše imeti zadostno oceno in znati za 2 kot pa imeti odlično oceno in znati za 1. Razmislimo tudi o tem, ali je ustrezna oblika preverjanja znanja s testi, kjer se zgolj obkrožajo pravilni odgovori, saj veliko otrok, kasnejših dijakov in študentov, ne zna pravilno tvoriti stavkov in je za njih skoraj nerešljiv problem, ko je treba napisati nekaj stavkov v nekakšno vsebinsko celoto.



Nedavno sem vprašal ravnatelja ugledne osnovne šole v Ljubljani, ali so današnji šolarji res preobremenjeni, kot to skoraj soglasno trdijo starši. Odgovoril mi je, da s šolo absolutno niso preobremenjeni, preobremenjeni pa so z obšolskimi dejavnostmi, v katere jih silijo ambiciozni starši, ki na ta način zdravijo svoje lastne frustracije iz preteklosti. Verjamem, da je to res. Čeprav marsikomu najbrž ne bo všeč, kar sem zapisal, iz šol (tudi iz fakultet) prihajajo večinoma funkcionalno nepismeni ljudje, ki bodo nekoč vodili to državo, kar pa ni dobro. Sam sem se velikokrat moral soočiti s tem, da sem pisal prošnje za službo mladostnikom z višjo ali visoko šolsko izobrazbo, ker tega znanja niso imeli. Meni se to zdi zaskrbljujoče, pa vam?