Galerija
Napake in sodne zmote se dogajajo ...
Po evropski konvenciji o ČP je varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela.
V javnosti se ustvarja vtis, da je za nepravilnosti v sodstvu idealno poskrbljeno, ko pa pride do konkretnih primerov, se izgovarjajo na (ne)pristojnost, na neodvisnost sojenja itd.Foto Marko Feist/Slovenske novice
V predsedniški palači je potekalo srečanje treh vej oblasti.
Predsedniki republike, državnega zbora, vlade, ustavnega in vrhovnega sodišča ter generalni državni tožilec so govorili o načelu delitve oblasti, problemih in relacijah med njimi, sodeč po poročanju medijev pa je bila razprava polemična zlasti med predsednikom vrhovnega sodišča in predsednikom vlade. Tako je predsednik vrhovnega sodišča poudaril, da se napake in sodne zmote dogajajo, in se vprašal, ali res ni mogoče poiskati drugih vzvodov za komunikacijo, kot pa javno etiketiranje in omalovaževanje sodnikov in s tem sodne veje oblasti. Na drugi strani je bil predsednik vlade do sodstva kritičen, saj ostaja sodstvo zaprto pred javnostjo, izpostavil je, da sodstvo potrebuje samorefleksijo, itd.
Najprej glede javnega etiketiranja, omalovaževanja in žaljenja sodnikov in sodne veje oblasti. Pravzaprav gre v tej zadevi za ustavnopravno kategorijo, to je pravico do svobode izražanja. Kot pravi naše ustavno sodišče, svoboda izražanja ne pomeni samo širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, pač pa tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.
Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Vsakdo, ki opravlja javno funkcijo, mora biti bolj pripravljen tudi na kritične in neprijetne besede, še posebej če se te nanašajo na opravljanje njegove funkcije. Delovanje pravosodja je po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice vprašanje javnega pomena, zato so meje sprejemljive kritike sodnikov, ki opravljajo svojo funkcijo, širše v primerjavi z mejami sprejemljive kritike navadnih državljanov.
Tako je v okviru 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela. Meja med tako kritiko in žaljenjem sodnika je pravzaprav zelo tanka in je po mojem mnenju zamejena s spoštovanjem sodnikove osebnosti in integritete. V tem okviru se mi zdi nadvse problematična odločitev vrhovnega sodišča, da javnosti zapre dostop do pravnomočnih sodb, pa tudi odločitev vrhovnega državnega tožilstva, da ne bo več odgovarjalo na novinarska vprašanja. Videti je, da se poskuša kritičnost do posameznih sojenj in postopkov nasploh odpravljati z zapiranjem informacij, saj brez informacij ni (javne) kritike.
Še o napakah in sodnih zmotah. Res je, dogajajo se tako v sodniškem kot v vseh drugih poklicih. Pri sojenju za sanacijo napak in zmot skrbi institut pravnih sredstev (pritožba itd.) in instančnosti sojenja.Kaj pa, če ne gre za napako ali sodno zmoto? O konkretnem vidiku tega lahko postrežem s primerom z Okrajnega sodišča v Tolminu, ko si sodnica v sodbi izmišlja nikoli ugotovljena in za odločitev najpomembnejša dejstva, ko se z najpomembnejšim dejstvom sploh ne ukvarja, izkrivlja in spreminja izjave prič, sistematično vedno znova obide za sojenje relevantna dejstva, ne upošteva napotkov Višjega sodišča v Kopru, ki ji je zadevo že dvakrat vrnilo, itd. O vzrokih za to na tem mestu ne bom razpravljal.
Skratka, škandalozno sojenje, nevredno stoletja, v katerem se dogaja. In kaj na to pravita sodni svet in predsednik vrhovnega sodišča? Sodni svet pravi, da je pristojen le za dajanje načelnih mnenj, predsednik vrhovnega sodišča pa se, razumljivo, o zadevi ne sme in ne more izjasniti, čeprav v medijih (Odmevi, 22. maja 2019) pojasnjuje, da je prav etična komisija pri sodnem svetu pristojna za presojanje, ali je sodnikovo določeno ravnanje skladno s sodniško etiko. Pa smo tam. V javnosti se torej ustvarja vtis, da je za nepravilnosti v sodstvu idealno poskrbljeno, ko pa pride do konkretnih primerov, se izgovarjajo na (ne)pristojnost, na neodvisnost sojenja itd.
Menim, da napak, malomarnosti in nestrokovnosti posameznikov ni mogoče pripisati kar celotnemu sodstvu, saj sem prepričan, da velika večina med njimi dela vestno, etično in strokovno. Narobe pa je, da vrh sodne veje oblasti zažene vik in krik, če se jim kdo spusti v drobovje, in hkrati sami niso sposobni samorefleksije, ločitve zrna od plev ter zbrati energije za potrebne spremembe. Potem pa se nekateri čudijo, da je njihov ugled v javnosti tako majhen.
Predsedniki republike, državnega zbora, vlade, ustavnega in vrhovnega sodišča ter generalni državni tožilec so govorili o načelu delitve oblasti, problemih in relacijah med njimi, sodeč po poročanju medijev pa je bila razprava polemična zlasti med predsednikom vrhovnega sodišča in predsednikom vlade. Tako je predsednik vrhovnega sodišča poudaril, da se napake in sodne zmote dogajajo, in se vprašal, ali res ni mogoče poiskati drugih vzvodov za komunikacijo, kot pa javno etiketiranje in omalovaževanje sodnikov in s tem sodne veje oblasti. Na drugi strani je bil predsednik vlade do sodstva kritičen, saj ostaja sodstvo zaprto pred javnostjo, izpostavil je, da sodstvo potrebuje samorefleksijo, itd.
Najprej glede javnega etiketiranja, omalovaževanja in žaljenja sodnikov in sodne veje oblasti. Pravzaprav gre v tej zadevi za ustavnopravno kategorijo, to je pravico do svobode izražanja. Kot pravi naše ustavno sodišče, svoboda izražanja ne pomeni samo širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, pač pa tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.
Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Vsakdo, ki opravlja javno funkcijo, mora biti bolj pripravljen tudi na kritične in neprijetne besede, še posebej če se te nanašajo na opravljanje njegove funkcije. Delovanje pravosodja je po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice vprašanje javnega pomena, zato so meje sprejemljive kritike sodnikov, ki opravljajo svojo funkcijo, širše v primerjavi z mejami sprejemljive kritike navadnih državljanov.
Tako je v okviru 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela. Meja med tako kritiko in žaljenjem sodnika je pravzaprav zelo tanka in je po mojem mnenju zamejena s spoštovanjem sodnikove osebnosti in integritete. V tem okviru se mi zdi nadvse problematična odločitev vrhovnega sodišča, da javnosti zapre dostop do pravnomočnih sodb, pa tudi odločitev vrhovnega državnega tožilstva, da ne bo več odgovarjalo na novinarska vprašanja. Videti je, da se poskuša kritičnost do posameznih sojenj in postopkov nasploh odpravljati z zapiranjem informacij, saj brez informacij ni (javne) kritike.
Še o napakah in sodnih zmotah. Res je, dogajajo se tako v sodniškem kot v vseh drugih poklicih. Pri sojenju za sanacijo napak in zmot skrbi institut pravnih sredstev (pritožba itd.) in instančnosti sojenja.Kaj pa, če ne gre za napako ali sodno zmoto? O konkretnem vidiku tega lahko postrežem s primerom z Okrajnega sodišča v Tolminu, ko si sodnica v sodbi izmišlja nikoli ugotovljena in za odločitev najpomembnejša dejstva, ko se z najpomembnejšim dejstvom sploh ne ukvarja, izkrivlja in spreminja izjave prič, sistematično vedno znova obide za sojenje relevantna dejstva, ne upošteva napotkov Višjega sodišča v Kopru, ki ji je zadevo že dvakrat vrnilo, itd. O vzrokih za to na tem mestu ne bom razpravljal.
Skratka, škandalozno sojenje, nevredno stoletja, v katerem se dogaja. In kaj na to pravita sodni svet in predsednik vrhovnega sodišča? Sodni svet pravi, da je pristojen le za dajanje načelnih mnenj, predsednik vrhovnega sodišča pa se, razumljivo, o zadevi ne sme in ne more izjasniti, čeprav v medijih (Odmevi, 22. maja 2019) pojasnjuje, da je prav etična komisija pri sodnem svetu pristojna za presojanje, ali je sodnikovo določeno ravnanje skladno s sodniško etiko. Pa smo tam. V javnosti se torej ustvarja vtis, da je za nepravilnosti v sodstvu idealno poskrbljeno, ko pa pride do konkretnih primerov, se izgovarjajo na (ne)pristojnost, na neodvisnost sojenja itd.
Menim, da napak, malomarnosti in nestrokovnosti posameznikov ni mogoče pripisati kar celotnemu sodstvu, saj sem prepričan, da velika večina med njimi dela vestno, etično in strokovno. Narobe pa je, da vrh sodne veje oblasti zažene vik in krik, če se jim kdo spusti v drobovje, in hkrati sami niso sposobni samorefleksije, ločitve zrna od plev ter zbrati energije za potrebne spremembe. Potem pa se nekateri čudijo, da je njihov ugled v javnosti tako majhen.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji