Župan Slovenije

Da bi lažje razumeli nastalo politično situacijo, velja iz pozabe potegniti anekdoto iz pomladi leta 2013. Ko je Janeza Janšo po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije zapustila večina koalicijskih partnerjev, je ta zavrnil pozive k odstopu. Dokler državni zbor ne izvoli drugega mandatarja, je trdil, ima predsednik vlade polna pooblastila; to, da koalicija nima več večine v parlamentu, v ničemer ne zmanjšuje pristojnosti vlade niti ne zmanjšuje njene politične legitimnosti.

Kljub zgražanju, ki ga je povzročilo njegovo vztrajanje, je imel z ustavnopravnega vidika prav. Ni šlo za izkoriščanje »luknje v zakonodaji«: le izpostavil je dotlej spregledani detajl naše ustavne ureditve: konstruktivna nezaupnica – dejstvo, da parlament ne more odstaviti premiera, lahko ga le zamenja – omogoča močnejšo delitev med zakonodajno in izvršno oblastjo, kot to dopuščajo sistemi, kjer mora vlada vselej imeti absolutno večino v parlamentu, saj lahko ta v vsakem trenutku izglasuje nezaupnico (značilni primer tovrstne ureditve je Italija). Janša pa je v slovenski ustavi »odkril« drobni tisk, ki omogoča vladanje brez stalne parlamentarne večine. Dobrih pet let pozneje postaja ta bežna anekdota spet aktualna.



Ideja manjšinske vlade pri mnogih opazovalcih vzbuja strah, ki je po mojem neupravičen. V sistemu, kakršen je naš, prej ali slej nastane splet okoliščin, ko je manjšinska vlada najbolj logična opcija. Močna stranka (ali blok strank) z relativno večino, ki se lahko pogaja tako s strankami na svoji desnici kot na levici, pri čemer stranke na ideoloških robovih ne morejo sodelovati med sabo, kaj šele oblikovati alternativno večino. Če ima poleg tega vladna stranka (ali koalicija) v parlamentu več sedežev od »trde opozicije« in torej ne potrebuje aktivne podpore zunanjih oziroma občasnih partneric (dovolj je, da se te vzdržijo), so vsi pogoji za stabilno manjšinsko vlado izpolnjeni.

Da je takšen model lahko presenetljivo učinkovit, dokazuje Španija, država z ureditvijo, zelo podobno slovenski (iz preprostega razloga, ker sta se obe zgledovali po Nemčiji). V zadnjih tridesetih letih so bile vse španske vlade, razen dveh, manjšinske. In prav ti dve sta postavili temelje sedanji ustavni krizi, ki grozi, da bo razbila njeno državno celovitost.

To ni naključje. Manjšinske vlade ponujajo veliko prednosti, ki lahko popravijo negativne učinke parlamentarnih sistemov, predvsem preveliko zlizanost izvršne in zakonodajne veje. Ta se najpogosteje kaže v proslulih »parlamentarnih valjarjih«, ki povozijo predloge opozicije, ki ji ne ostane drugega, kot da čaka, kdaj bo lahko vrnila milo za drago. Manjšinska vlada si tega ne more privoščiti. Za svoje ukrepe mora aktivno iskati podporo med poslanci, kar krepi avtonomijo parlamenta. Vsakodnevno zakonodajo lahko že s kancem pragmatizma spravi skozi z navadno večino, za pomembnejše ukrepe, ki terjajo kvalificirano večino, pa potrebuje veliko spretnosti v duhu vključevanja. Sistem uteži in protiuteži se s tem okrepi. Zakone je sicer težje spraviti skozi parlament, a ko so sprejeti, je verjetneje, da bodo odraz širših in premišljenih konsenzov. Praksa namreč kaže, da je usklajevanje v parlamentu preglednejše od koalicijskega kupčkanja za zaprtimi vrati in vodi do vzdržnejših izidov.



Cerarjeva vlada je razgalila vso krizo dosedanjega modela koalicijskega vladanja. Ker nič ne kaže, da nas bo Previdnost kmalu obdarovala s »trdo roko«, po kateri hlepijo ljudje z avtoritarnimi skominami, je nujno iskati nove formule političnega usklajevanja. V sedanji fragmentaciji si pravzaprav ne bi mogli želeti boljšega scenarija od agilne vlade, ki ne izgublja časa s kadrovskimi prerivanji in oblikuje premišljeno zakonodajo, za katero nato išče podporo pri poslanskih skupinah različnih usmeritev: navsezadnje obstajajo ukrepi, pri katerih potrebujemo bolj liberalne in konservativne poudarke, in drugi, kjer lahko pridejo do izraza levičarske vrednote.

Da tak scenarij ni zelo verjeten, ni kriv model manjšinske vlade, temveč neusklajenost znotraj same koalicije. Ključni problem slovenske politike ni »neodgovornost« malih strank, kakršni sta NSi in Levica, ki poskušata voditi načelno nazorsko alternativo, niti radikalizacija in izolacija SDS, ki otežuje vznik dvopolnega sistema. Ključni problem je »središče, ki ne drži« – razpadajoče levosredinsko jedro, ki mu je usojeno, da se ohranja na oblasti, a ne ve, kaj bi z njo počelo. Programska, kadrovska in tudi vrednostna dekadenca levosredinskih strank, ne pomanjkanje absolutne večine v parlamentu, je resnični vzrok, da napovedi o manjšinski vladi ne moremo sprejeti z optimizmom.



Kako je mogoče, da se Šarec ne zaveda teh pasti scenarija, ki lahko v nekaj mesecih uniči njegovo mlado politično kariero? Čeprav ne bi podcenjeval samozagledanosti človeka, ki se pri štiridesetih odloči iz malega rotovža naskočiti najvišji položaj v državi, mislim, da se vzrok za njegov nonšalantni optimizem skriva v njegovi dosedanji politični izkušnji. Za župana je model manjšinske vlade pravzaprav samoumevna oblika vladanja. Tako že danes deluje večina občin. Redki župani imajo absolutno večino v svetih. Mnogi od njih so zdavnaj ugotovili, da lahko v razdrobljenem svetu brez težav najdejo podporo za svoje predloge. Zadostuje veščina pri krmarjenju med različnimi interesi.

O ljudeh, ki daleč prilezejo, je nespametno domnevati, da nimajo nobenega talenta. Šarčev se morda skriva prav v njegovi spretnosti pri pragmatičnem parlamentarnem kupčkanju, medtem ko z ozko ekipo prijateljev tehnokratsko rešuje dnevne probleme. Zato ne bi bil presenečen, če bi ugotovil, da odpadanje potencialnih partnerjev (in s tem sodelavcev, ki bi jih moral sprejeti v svojo vladno ekipo) spremlja z olajšanjem. Kot da bi se končno dvignile pregrade na poti do njegovih sanj: postati župan Slovenije. A najprej mora biti izvoljen.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.