Sramotenje znanosti

Ministrstvo za javno upravo, v resnici minister Rudi Medved, je organiziralo javno razpravo o tehnologiji 5G. Prav. Sam je povedal, da v množici informacij, ki se o tej tehnologiji pojavljajo, težko odbere relevantne. Pustimo ob strani, da je imel minister dovolj časa za zbiranje relevantnih informacij. Pa tudi, da bi se morala ministrstva zdaj ukvarjati z uvedbo nove tehnologije v prakso ter s kibernetsko (ne)varnostjo, ki jo prinaša, ne z novimi razpravami.

A minister si je pač zaželel še eno soočenje mnenj. To načelno nikoli ne škodi, pa še javnost ima rada, če je politik združevalen, pripravljen na dialog, pripravljen prisluhniti sleherniku.

A v razpravi se je izkazalo, da je težava prav v sleherniku. Minister je namreč povabil tudi govornika, katerih edina referenca je, da sta proti uvedbi 5G in, kot se je izkazalo, še marsikatere druge tehnologije. Brez sramu sta udrihala po znanosti in navzočih znanstvenikih. »Odprl sem razpravo, nanjo povabil tako strokovnjake kot ljudi, ki niso strokovnjaki, a imajo svoje mnenje. Saj ne vemo, kdo ima prav,« je minister neuspešno miril dvorano, ko so ob številnih teorijah zarot mnogim začeli popuščati živci.



A minister bi moral vedeti, kdo ima prav. Ko je stopil pred razburjena tabora in morda preprečil, da bi si skočila v lase, je zamudil priložnost, da bi nam pokazal, zakaj je imenovan na visoko javno funkcijo. Namesto da bi branil glas znanosti, je storil prav nasprotno. Kdor je spremljal prenos v živo, je videl linč znanosti, sramotenje raziskovalcev in tudi ministra, ki se kljub popolnoma absurdni situaciji, v kateri se je znašel, ni znal zavzeti za pravo stvar.

Minister je mirno gledal diskreditacijo znanosti. Na takšnem odru se znanstveniki ne znajdejo in se jim tudi ni treba. Znanost moramo pustiti pri miru in ji zaupati, tako preprosto je to. V nasprotnem primeru lahko ukinemo vsa brezžična omrežja v šolah, kot je predlagal eden od skeptikov, in se spet sporazumevamo z dimnimi signali.

In minister? Neverjetno je bilo spremljati, da ni prekinil niti zadnjega dela razprave, v katerem so morali sodelujoči strokovnjaki prisluhniti najbolj divjim teorijam zarot, ob katerih so na koncu brez besed ostali le – znanstveniki.