Novo leto, novi jaz

Lani spomladi sem krajši čas živela v Las Palmasu. Spominjam se prizora, ki mi je zlomil srce. Ob eni najlepših evropskih mestnih plaž, vse leto topli Las Canteras, stoji velika steklena stavba fitnes centra, v katerega osvetljeno notranjost se zvečer lepo vidi z obalne promenade. Več sto članov fitnes kluba pod neonskimi lučmi istočasno poganja sobna kolesa, zaseda fitnes naprave, dviguje uteži, v ozadju ritmično poskakujejo skupine aerobike, pilatesa ter drugih disciplin, vsak dan novih, kdo bi jim vedel imena.

Prizor se mi je zdel čudovito žalostna metafora sodobnosti. Napete žile, stres, odrekanje, disciplina, razbolele mišice, razmišljanje o tem, kdaj bo konec, o fizični in psihični pregorelosti, o vetru v laseh, o mastni pici, pogledovanje na uro, na naprave, ki merijo korake, utrip, kalorije, varljivi občutek nadzora nad življenjem, nepovratna investicija v zdravje in dolgoživost, brezplodno bežanje pred smrtnostjo.

Sto metrov pod fitnes centrom večerna plaža, na katero se zlivajo valovi in presenetljivo topli vetrovi Atlantika. Osvetljena je z nemotečimi reflektorji, skupina najstnikov in najstnic pod njimi igra nogomet. Vreščijo, ko se žoga preveč približa vodi, podivjajo, ko jo val poskuša vzeti s sabo. V morju je mogoče opaziti posamezne glave nočnih kopalcev, nekoliko stran trije izjemno vešči moški srednjih let mečejo in lovijo frizbi, vsake toliko plažo prečka par bosonogih tekačev.



Zgoraj potenje, rutina, dolgčasenje, spodaj preprosta igra na toplem in mehkem pesku, ki jo spremljajo kriki veselja.
Enajsti januar je, kar pomeni, da so novoletne zaobljube še žive: pazimo na nasičene maščobe, pozitiven odnos do življenja, prijazni smo do soljudi, ne zapravljamo časa za toksične odnose ter trikrat na teden odhajamo na izbrano športno aktivnost, s katere se vračamo entuziastični. A pred nami sta dolg februar in marec, test odločnosti in duha.

Prišel bo dan, ko bomo preveč utrujeni, dan, ko se bo treba ukvarjati z otroki, dan, ko bo treba službeni računalnik vzeti domov, večer, ko bo treba v gledališče in na koncert. Vzorec dobrih navad bo porušen, volja omajana. Vmes se bomo več kot enkrat pregrešili v dieti, začetni zagon bo plahnel z vsako sladico, preobilno in prehitro použito malico ter se dokončno razblinil na enem tistih petkovih piv s sodelavci, ki se sprevržejo v veselje do jutra. Dobra novica je ... če ste se ravnokar veselili do jutra, dobre novice ne potrebujete. Vi ste dobra novica!

Potrebo po gibanju smo v zadnjem desetletju prignali do skrajnosti, jo spremenili v projekt Nesmrtnost ter padli v še eno potrošniško past: preizkusimo vsak sezonski telovadni in dietni hit. A vse več je svaril, da še tako dosleden trening večkrat na teden ne prinaša želenih rezultatov, če preostali budni čas preživimo pretežno v mirovanju, sede. Vemo, naše službe so sedeče, naši hobiji so sedeči, naša mesta so narejena tako, da nas silijo v avtomobile, namesto na noge in kolesa.



A vadba ni nasprotje fizične neaktivnosti, je samo odpustek. In edini recept, kako se boriti proti fizični neaktivnosti, je ta, da si spet prilastimo nekaj tiste vsakodnevne aktivnosti, ki nam jo moderni način življenja jemlje, poziva angleški akademik Vybarr Cregan-Reid, avtor knjige Primate Change: How the World We Made is Remaking Us. Hoja in kolesarjenje namesto vožnje z avtomobilom, dolg sprehod ali dva na dan, izogibanje pastem sodobnega avtomatiziranega življenja.

Naši predniki so mimogrede vsak dan prehodili deset kilometrov in gibanje zlahka vključili v vsakodnevne rutine: nobenih robotskih sesalnikov, nobenih pralnih, pomivalnih in sušilnih strojev, nobenega nakupovanja iz naslanjača. Naj torej spet začnemo izdelovati svoja orodja, hrano spet nabirati v gozdu in loviti živali, ki bi jih radi pojedli? Ne. Bilo pa bi lepo, če bi še poznali pot v najbližji gozd.

Že od nekdaj obožujem moštvene športe z žogo, a večji del leta preživim na poti. Smola, kajne, za nogomet, košarko in odbojko vendar potrebuješ skupino ljudi, ki se je s tabo pripravljena vsaj enkrat na teden srečati in skupaj prepotiti? Sploh ne. Izbrala sem košarko, ker je najbrž edini šport z žogo, kjer za smiselno igro ni nujno, da je na igrišču še kdo. Z žogo potujem. Pripnem jo na torbo, če potujem z avtobusom in vlakom, ali pa iz nje doma iztisnem zrak in jo potem na cilju spet napihnem, če letim.

Igram jo vsak dan: z lokalnimi otroki, s skupinami rekreativcev, z novimi prijatelji, ki jih spoznam na poti, sama. Pa frizbi, če potujem, kjer je peščena plaža. Plavanje. Vedno kdo v vodo vrže plastično žogo ali pa tekmujemo v potapljanju na dih. Mesta in kraje, v katerih se ustavim, prehodim podolgem in počez. Kupim rabljeno kolo in kolesarim. Pogosto ne vem, kakšne barve so mestni avtobusi in kje je najbližja postaja metroja. Kamorkoli pridem, se najprej razgledam po obzorju in preštejem hribe, na katere lahko splezam. Šport mi predstavlja zabavo. To pa zato, ker nobena od mojih športnih dejavnosti ni izolirana od mojega dejanskega življenja, od mojih potreb po druženju, raziskovanju, igri, avanturi.

Nič ni tako žalostnega kot fitnes center: betonsko-stekleni kvader, pred katerim je parkirano malo morje pločevine. Preden leto res dobro začnemo, poglejmo vsi skupaj še enkrat svoj seznam novoletnih zaobljub in odpravimo zablode. Prečrtajmo vse dejavnosti, ki nas razveselijo le, če odpadejo, in dodajmo take, ob katerih se počutimo živi. Če pa vztrajate pri nesmrtnosti: za božjo voljo, samo vstanite in hodite.

****
Mojca Pišek je novinarka, literarna kritičarka in esejistka