Križarsko petelinjenje

Vroča novica o tem, da bo Avstrija zaprla veliko džamij in izgnala nezaželene razširjevalce islama, je muslimansko skupnost doletela sredi ramadana, domače komentatorje pa kot ponavadi razdelila. Nekateri so hvalili državotvorno potezo vladajoče koalicije, saj da je »dobro, pravilno in pomembno, da se zoperstavimo islamizmu«, kakor se je izrazil komentator konservativnega dnevnika Presse. Po njegovem mnenju je bilo to nujno treba storiti, dokler je v Avstriji to – še – mogoče narediti s pozicije oblasti.

Njegov kolega v liberalnem časniku Standard je nasprotno opozoril, da takšni ukrepi lahko resno ogrozijo varnost kristjanov ne le v Turčiji, ampak tudi v drugih muslimanskih državah, kjer so pazljivo poslušali rohnenje turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, da so Avstrijci začeli novo križarsko vojno med »križem« in »polmesecem«, na katero bo Turčija ustrezno odgovorila. A po njegovih besedah avstrijske vlade usoda krščanskih bratov po svetu ne skrbi, ker da jih zanimajo le domači volivci. Tega, da so tisti, ki so v Avstriji glasovali za sedanje oblasti, seveda navdušeni, ker je začela uresničevati svoje predvolilne obljube, komentator ni zapisal. A volivci so zdaj glavna skrb tudi za Erdoğana, ki se bo na bližajočih volitvah boril za ohranitev položaja, ugotavljajo tisti, ki ocenjujejo, kakšen bo mednarodni vpliv avstrijskih ukrepov. Po njihovem mnenju so ti prišli ravno ob pravem času za turškega voditelja, saj so mu priskrbeli novo predvolilno temo, s katero si bo še povečal volilno podporo.

Ne glede na možne mednarodne posledice sta načrtovano zaprtje džamij in izgon imamov prvenstveno notranja zadeva Avstrije, hkrati pa njen veliki problem. Takšne ukrepe namreč omogoča zakon o islamu, ki prepoveduje tuje financiranje muslimanskih verskih skupnosti in njihovih voditeljev. Samo po sebi v tem ne bi bilo nič spornega, če Avstrija ne bi bila država, ki ji ustava nalaga enakopraven odnos do vseh priznanih verskih skupnosti. Med vsemi temi pa je zaradi tega pred tremi leti sprejetega zakona le islamska tista – ne pa, na primer, tudi (vladajoča) katoliška, pravoslavna ali judovska – ki ne sme dobivati denarne pomoči iz tujine. Ustavna sodišča so resda lahko takšna ali drugačna, a na kakem resnejšem tako diskriminirajoča zakonodaja pravne presoje ne bi preživela. Poleg teh zakonskih težav so lahko skrb vzbujajoče tudi morebitne družbene posledice takih ukrepov. Kancler Sebastian Kurtz je sicer izjavil, da z njimi poskušajo odpraviti vzpostavljanje »vzporednih družb«, a včasih se zgodi, da prav takšna politika, ki temelji na diskriminirajočih zakonih, šele lahko vzpostavi tisto, proti čemur naj bi se domnevno borila. Prav družbena izključitev ali že zgolj občutek te je navadno vzrok za rojevanje vzporednih občestev.