Davčne oaze v Sloveniji

Nevladne organizacije imajo vse večji vpliv tako na javno kot tudi na družabno življenje v Sloveniji. To ni slabo, saj društva, zavodi in ustanove bodisi popestrijo življenje prebivalcev Slovenije bodisi skrbijo za njihovo varnost ali pravice. Toda vpliv pomeni tudi odgovornost, predvsem pa prinaša zahtevo po transparentnosti poslovanja. To je še pomembneje, ker so te organizacije tudi velik prejemnik javnih sredstev.

Spodbude delovanju neprofitnih organizacij so primerljive s sredstvi, porabljenimi za socialno varnost brezposelnih in drugih prejemnikov socialnih pomoči. V tem pogledu je povsem utemeljena teza, da bi morali davkojemalci nositi enako administrativno breme in nadzor kot davkoplačevalci. Izjavo predsednice Društva slovenskih pisateljev Aksinje Kermauner, da bi se morala država zavedati, da gre za društvo pisateljev, ne ekonomistov, je zato mogoče razumeti predvsem kot nespoštljiv odnos do javnih sredstev in slabo argumentirano provokacijo. Zato je upravičena povratna provokacija: če avtomehanična delavnica lahko vestno vodi poslovne listine in evidence, zakaj tega ni sposobno društvo pisateljev?

Neprofitne organizacije nimajo (vidnih) lastnikov, njihovi poslovni izkazi so pogosto pomanjkljivi, in če oziroma ko sredstva izginejo, se to pogosto sploh ne opazi. Praviloma tudi ni mogoče ugotoviti, kam je denar izginil in kdo je končni prejemnik. Opis problema neprofitnih organizacij je enak opisu družb iz davčnih oaz. A medtem ko se pogosto, povsem upravičeno, udriha po davčnih oazah in sredstvih, ki se tam izgubijo, se le malokdo sprašuje o davčnih oazah, ki so v Sloveniji.

Nadzor delovanja neprofitnih organizacij ni nemogoč ali drag, ampak je predvsem stvar volje zakonodajalca in interesa nevladnikov, da iz svojih vrst izločijo gnila jajca.