Čakajoč na Macrona

Nemčija dobro ve, da zna kanclerka Angela Merkel presenetiti, in nagnjenosti svoje voditeljice k »Zmogli bomo!« se zdaj spet bojijo njeni konservativci. Na obisk namreč prihaja voditelj najtesnejše zaveznice Francije s predlogi za evrsko območje, ki so po vzponu nacionalistične Alternative za Nemčijo za mnoge v kanclerkini uniji CDU/CSU le težko sprejemljivi. Konservativni ekonomisti, kot je Hans-Werner Sinn, opozarjajo, da bi Macronovi predlogi prinesli kratkoročno olajšanje, na dolgi rok pa še večjo destabilizacijo: rešili bi banke, ki so prizadevno posojale zadolženim državam, tem pa še bolj odvzeli spodbude za strukturne reforme.

Nemški socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, ki je pred petnajstimi leti svojo državo dvignil s postelje evropskega bolnika, je, nasprotno, menil, da tega ne bi mogel narediti brez večjega proračunskega zadolževanja. In res je prav Nemčija skupaj s Francijo kmalu po ustanovitvi skupne evropske valute odprla jez proračunskega primanjkljaja, ki so ga potem izkoriščale nekatere druge evrske države. A tudi ta primer dokazuje, da so eni (Berlin) s sposojenim denarjem zagnali svoje gospodarstvo, drugi (Pariz, Atene) pa ga niso, tako da denar sam ne more reševati razvojnih dilem, še posebej ne, če je nanj treba plačevati zamudne obresti. Emmanuel Macron se mora ubadati z reformami, ki jih je Nemčija izvedla že zdavnaj, in tudi zato je domet francoskih gospodarskih lekcij za nemška ušesa vsaj za zdaj omejen.

Takšne dileme bodo vsaj za zdaj omejevale možnosti za dogovor o Macronovih evrskih predlogih, a bosta osrednji državi evropskega združevanja skupni jezik iskali tudi pri drugih vprašanjih, med njimi pri rešitvah za begunsko krizo. Razlike se spet kažejo pri preprečevanju vzrokov za množični beg v Evropo, saj Nemčija ni pripravljena vojaško obračunavati s sirskim despotom, pod katerim je po nekaterih ocenah umrlo pol milijona ljudi, več kot pet milijonov pa jih je moralo bežati iz svojih domov. Mladi francoski predsednik je vsaj pri zadnji akciji, namenjeni kaznovanju uporabe kemičnega orožja v tej državi, odlično sodeloval z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ki z grožnjami nemški avtomobilski industriji maje enega od temeljev blaginje Nemčije.

Vroči mir, ki skoraj tri desetletja po hladni vojni vse bolj straši Evropo in ves svet, že preoblikuje tako zavezništva kot nasprotovanja. A bi morali biti ob vse bolj agresivni Rusiji in drugih neliberalnih državah ter grozečih vojaških spopadih na Bližnjem vzhodu Evropi in Zahodu jasni zgodovinski in civilizacijski dosežki celine, ki je rodila tako prvo kot drugo svetovno vojno. Trditvi, da je Evropska unija največji porok miru in blaginje na stari celini, oporekajo tudi domači nacionalisti, zato bodo dogovori sredinske Nemčije in Francije še toliko pomembnejši – in, upajmo, razumni tako gospodarsko kot politično.