Križ s kljukicami

Danes sem naredila že tri kljukice: v nabiralnik sem vrgla čestitko z najlepšimi željami za – 1. februar (za zamudo se bom opravičila jutri), po treh dneh sem vrnila klic prijateljici (s takojšnjim opravičilom za zamudo) in nazadnje mi je uspelo v predal v avtomobilu pospraviti še rokavice, ki so se na zadnjem sedežu, skrite pod kupom knjig, očitno vozile vsaj en teden – kolikor časa že poskušam knjige vrniti v knjižnico, pa vsakič pride kaj vmes … Vsaj en teden sem pogrešala tudi rokavice. A tri kljukice! To so tri uspešne realizacije! Četudi s pretečenim rokom trajanja.

Kljukice so moda. Moderno je biti pod njihovim pritiskom. Iz nas delajo permanentne kljukarje in kljukarice – bitja, ki kljukajo. Večkrat tudi z zamudo. Včasih tudi prepozno.

Kljukanje je kot dajanje in kljukica je kot dar: kdor hitro odkljuka, dvakrat odkljuka. Kljukajo rade učiteljice, ko »peš« – če jih še – popravljajo teste: kljukica na kljukico, odlično. Nekoč sem med kljukanjem opazovala levičarja. Njegove kljukice so bile zrcalne podobe desnih. Kljukice za dober občutek boste zaman iskali v slovarju. Ker niso niti pomanjšane kljuke niti sinonim za ščipalke in tudi znaki za šumnik ne. Pravzaprav so še najbližje kljuki. Tudi kljukice odpirajo vrata – k novim dejanjem. Ko so prejšnja končana.

S kljukicami ima opraviti sodobni svet. Sodobni človek včasih premaga veliko korporacijo, včasih pa zgolj napiše plagiat – in oboje obkljuka kot dosežek dneva. Stari svet je imel raje križe. Križe čez dejanja. Tudi naš stari ata jih je imel rad. Skoraj kot zajce, ki jih je redil. Vsakič, ko so se kateri od zajk iztekale zadnje ure pred novim življenjskim poglavjem, se je na koledarju pojavil velik križ čez številko.

Nad njim pa okorna pisava: »Bo 'mela.« Belka, šeka ali činčila. Mlade, namreč. Še danes mi ni jasno, kako je križ vsakič zadel čas, ko so res imele. Nikoli ni zamujal, nikoli prehiteval. S kljukicami pa je tak križ … in take zamude.