Dobro jutro: Ošabnost

Splet in specializirani naravoslovni televizijski programi so polni nenavadnih zgodb in dogodivščin, v katerih so glavni junaki živali. Ponavadi jih ljudje razlagamo z dvema skrajnostma, in sicer bodisi z antropomorfiziranjem, torej poenostavljenim prenašanjem človeških lastnosti in odnosov v živalski svet ali pa njihove odzive pripišemo naključju. Vendar je očitno to popolnoma njihov in samosvoj svet, o katerem nikoli ne bomo vedeli prav veliko, vsaka izkušnja v živo pa je zato še toliko bolj presenetljiva.

Črni maček, ki se je lansko jesen priklatil na vrt in se odločil ostati, je pred dnevi ulovil kosa. Kot je v mačji navadi mu ni takoj zavil vratu, ampak ga je ponosno držal v šapah, zato so se povsem razločno slišali obupni ptičevi klici na pomoč. Še preden je kdo utegnil rešiti ubogega kosa (ali morda kosovko), je iz grma priletela njegova partnerica (ali partner) in mačko bliskovito v letu napadla s kljunom ter jo pobrisala. Vse se je zgodilo v trenutku, vendar je bil učinek dovolj močan, da je maček začudeno obrnil glavo, njegov šapasti prijem pa je popustil ravno dovolj, da se mu je nesrečni ptič izvil in mu je povsem nepoškodovanemu uspelo odleteti.

Ljudje živimo v prepričanju, da smo gospodarji Zemlje in da so vsa druga živa bitja tu le v okras ali zato, da imamo ob nedeljah kaj vreči na raženj. Vendar ni tako in to ni samo pobožna želja zanesenjakov, saj le kakšna tisočinka promila živali sploh ne ve, da na svetu obstajajo ljudje. Še manj slutijo – in tukaj tudi domače živali niso povsem izvzete – da si ljudje domišljajo, da so edini, ki kaj štejejo, edini, ki imajo kompleksne medsebojne odnose, in edini, ki razumejo, kaj se dogaja okoli njih. Same zmote, zrasle iz človeške ošabnosti. Živali se na nas pravzaprav požvižgajo. Pa ne samo kosi, ki znajo zelo lepo peti.