Spomin na žrtve vseh vojn naj vodi v iskanje poti v boljši svet

Polaganje venca pred spomenik žrtvam vseh vojn je potrebno, a ne zadostno dejanje za pomiritev nasprotujočih si interpretacij takratnih dogodkov. Pobuda za narodno spravo je bila plemenita. Spravna slovesnost v Kočevskem rogu leta 1990 naj bi bila prelomnica, ko naj bi Slovenci prekinili medsebojno sovraštvo zaradi dogodkov med in po drugi svetovni vojni. A kaže, da sta strani še vedno sprti. Žal so zrasle nove generacije, ki nimajo nič skupnega s prvotnim sporom, ampak so ga kljub temu posvojile in se zagrizeno postavljajo na eno ali na drugo stran. To je velika škoda za generacije, ki bi morale graditi, ne pa obračunavati in spreminjati zgodovino.
 

Odporniško gibanje

Slovenci so obsodili okupacijo Jugoslavije. Mnogi so se priključili odporniškemu gibanju, vstopili v OF in odšli v partizane. Nekateri Slovenci so se pridružili domobrancem, ker so bili mobilizirani ali ker so morda v družini enega otroka poslali v partizane, drugega pa k domobrancem. Morda je lokalni župnik v strahu pred komunizmom koga usmeril v domobranstvo. Vzroki, da so nekateri odšli med partizane, drugi pa v kolaboracijo z okupatorjem, so lahko bili različni, saj so bile informacije skope in nekatere lažne. Verjetno so vsi storili tisto, kar so mislili, da je prav. Podobna situacija je bila v večini evropskih držav z razliko, da je bilo odporniško gibanje v Jugoslaviji izredno močno in dobro organizirano.

Kolaboracija

Politiki in mediji so se v zadnjih desetletjih manj ukvarjali z domobranstvom in redko je bilo slišati, da je bila vojaška kolaboracija z okupatorjem zločin. Morda bi morali bolje raziskati množične poboje, ki so jih izvajali domobranci nad interniranci, ko so se ti po kapitulaciji Italije vračali skozi Trst. Od cerkvenih krogov, ki so podpirali domobranstvo ali belo gardo, nismo slišali priznanja, da je bilo to napak. Ob dejstvu, da v Sloveniji nekdo lahko postavi spomenik padlim domobrancem, mučencem revolucije, je bil marsikdo šokiran. Ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo generala Rupnika, ker naj ta v nekaterih točkah ne bi bila dovolj utemeljena, je center Simona Wiesenthala protestiral, saj naj bi ta razveljavitev obsodbe izkrivljala zgodovino holokavsta.

Zanikanje holokavsta, opravičevanje kolaboracije ali razkazovanje nacističnih simbolov je v številnih državah kaznivo dejanje. Celo na Facebooku so se odločili, da ne bodo dovolili zanikanja ali izkrivljanja holokavsta. Proces v Nürnbergu je pokazal, da ni mogoče relativizirati zločinov Hitlerjevega režima z izgovorom, da je šlo pravzaprav za neke vrste boja proti komunizmu. Tudi Petain in Quisling sta trdila, da sta izbrala »zavezništvo« z okupatorjem zato, da bi zmanjšala žrtve, a sta bila kljub temu obsojena. Zato tisti, ki trdijo, da je bila kolaboracija le boj proti enoumju totalitarnega komunizma, spravo dejansko onemogočajo.

Povojni poboji

V skoraj vseh evropskih državah so kruto obračunali z izdajalci. Med vojno so bila do izdajalcev neusmiljena odporniška gibanja, takoj po vojni pa »vojaška« ali civilna sodišča. Povojni poboji niso bili le v Sloveniji, ampak v številnih zahodnoevropskih državah. Norveška je obsodila in usmrtila tiste, ki so bili najbolj izpostavljeni v kolaboraciji z okupatorjem, vključno s predsednikom vlade Vidkunom Quislingom. Prav tako je Francija po vojni obsodila na smrt več kot 6000 kolaboracionistov in skupaj 50.000 kolaboracionistom odvzela državljanske pravice. Maršal Petain je bil kot predsednik vlade v Vichyju zaradi kolaboracije z nacisti obsojen na smrt kljub izjemnim zaslugam iz prve svetovne vojne. Število usmrčenih takoj po vojni v Sloveniji pa presega 10.000 žrtev.

Politiki in mediji so večkrat obsodili povojne poboje. Prav je, da se je o tem govorilo, raziskalo grobišča in dejanja obsodilo. Zaradi teh sramotnih dejanj takoj po koncu vojne poskušajo nekateri razvrednotiti celotno partizansko gibanje in Jugoslavijo. Včasih so najbolj glasni kritiki tisti, ki so se v Jugoslaviji rinili v prve vrste. Dejstvo je, da takšne kritike ne morejo spremeniti svetovno priznanih zgodovinskih dejstev o enkratni pozitivni vlogi partizanskega gibanja v Jugoslaviji. Slovenija je hkrati ena redkih evropskih držav, ki tako temeljito proučuje in obsoja povojne poboje, ki jih je izvedla takratna oblast. Nikomur v Franciji ali na Norveškem ne pade na misel, da bi razveljavil obsodbo Quislinga ali Petaina, tako kot je Slovenija leta 2020 razveljavila obsodbo domobranskega generala. Nihče tam ne razglaša, da je bilo vojskovanje med pripadniki njihovega odporniškega gibanja in kolaboracionističnimi vojaškimi enotami v teh državah državljanska vojna.
 

Nazorski pluralizem

Nazorski pluralizem je nujen, saj bogati družbo in omogoča njen razvoj. Morda pa pri spravi ne gre samo za dejanja, ki jih je storila ena ali druga stran, temveč predvsem za ideološko razhajanje. Tu so vsi argumenti nepomembni. Prav pa bi bilo, da takšna ideološka razhajanja ne zastrupljajo okolice s sovraštvom ter enoumjem. Čas bo potrdil zgodovinska dejstva in obsodil kakršnokoli sodelovanje z nacizmom, tretjim rajhom ter okupatorji in seveda tudi vse povojne poboje.

Sprava je mogoča šele takrat, ko se vsakdo zaveda svojih napak in jih prizna. Za storjene napake mu je žal, se zanje opraviči in ne išče izgovorov za storjena dejanja. Kako sta sprti strani v Sloveniji opravili priznanje svojih napak ali bolje rečeno, svojih zločinov? Naj venec pod spomenikom žrtvam vseh vojn pripomore, da bo pluralizem v Sloveniji usmerjen v iskanje poti v boljši svet in ne v spreminjanje zgodovine.

***
Dr. Saša Prešern je raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.