Zmaji, bratje Kosler in princesa Sissi (FOTO)

Triintrideset let je star pivovarski muzej, ki deluje v pivovarni Union v Ljubljani in ki na leto pritegne sto tisoč obiskovalcev. Večina jih prihaja iz Italije, Avstrije, Nemčije in Velike Britanije, tudi Slovencev ni prav malo. In kaj jih najbolj zanima? Izvor surovin za različne okuse piva, načini varjenja, mednarodne poti piva, predvsem pa pokušnja, ki jih čaka kar na treh postajah ogleda. Obiskovalci imajo najraje nefiltrirano različico, ki je trenutno uspešnica na slovenskem trgu.

Med obiskovalci so tudi študenti naravoslovnih ved in predstavniki okoljevarstvenih organizacij. Zato bo muzej v prihodnje pripravil programe, prilagojene za različne skupine: študenti biotehniške fakultete se bodo denimo osredotočili na skrivnosti kvasovk in fermentacijske lastnosti piva, okoljevarstveniki se bodo posvetili kakovosti vode in polnilnim linijam, domači in tuji turisti pa bodo lahko še naprej občudovali starinske naprave iz davnih časov.

Od hmelja do kozarca

Zdaj si obiskovalci lahko ogledajo predvsem znanstvene procese, ki se skrivajo v ozadju proizvodnje priljubljene pijače, ter pridelavo, vse od ročnih postopkov do popolne mehanizacije obrti v 60. letih prejšnjega stoletja. Med 730 razstavljenimi eksponati zagotovo zbode v oči orjaški leseni vložni sod s prostornino okoli 100 hektolitrov.



Nekoč je v hrastovih sodih zorelo mlado pivo, bili pa so tako veliki, da so jih v poslopje spravili samo skozi streho. Ker je bilo čiščenje zelo pomembno, so imeli sodi na spodnjem delu vratca, skozi katera so prišli le drobni in suhi ljudje. V pivovarni je sicer od ustanovitve do 60. let obratovala sodarska delavnica.

Manjše sode za gostilniško rabo so razvažali na vozovih, imenovanih parizarji. Nanje so običajno naložili po 74 sodov. Pivovarji so uporabljali tako volovsko kot konjsko vprego. Zadnji voz je odšel iz tovarne leta 1964. Pozimi, ko je sneg otežil dostop do odročnih krajev, so raznašalci piva uporabljali kar sani. Tako sani kot voz so na ogled v nekdanji sladarni.



Pri vhodu obiskovalec zagleda repliko gostilne iz Cankarjevih časov s starinskim gramofonom, blagajno z začetka 20. stoletja in prav posebnim točilnim pultom. Takratni pulti so imeli na zunanji strani ročico oziroma črpalko, s katero so natakarji ustvarili tlak, potreben za to, da so lahko potisnili pijačo iz soda. Da je bilo takšno potiskanje garaško fizično delo, priča dejstvo, da so bili v gostinstvu zaposleni predvsem krepkejši moški. Muzej prav tako hrani nekaj primerkov hladilnih omar, ki so nekoč nadomeščale sodobne hladilnike. Led so med zimo nabirali v zamrznjenih rekah in jezerih in ga nato skladiščili pod zemljo, zaloge pa so navadno zdržale vse do konca poletja.

V stalni zbirki so še drugi pomembni eksponati, denimo starinski pasterizator, polnilnik steklenic, polnilnik sodov, ročni pomivalnik, kuhalnik mase za filtriranje in stiskalnik filtrirne mase. Po ogledu so obiskovalci vabljeni na obisk sodobnih proizvodnih obratov, kjer nastaja pivo union. Vodiči jim razkažejo varilnico, filtracijo in polnilnico steklenic.



Pivovarski muzej domuje v nekdanji sladarni, ki so jo zaradi ekonomskih razlogov opustili konec sedemdesetih let. Poslopje, ki ima status kulturnega spomenika, mimoidoči prepoznajo po paru značilnih dimnikov – tako imenovana »petelina« imata na vrhu vrtljiva nastavka za učinkovito dovajanje zraka in odvajanje dima.

Kako se je začelo

Leta 1864 so sinovi in hčerka premožnega kočevskega Nemca Janeza Kozlerja II (Johanna Koslerja) podedovali očetovo premoženje in ga vložili v gradnjo pivovarne v središču Ljubljane. Gradbene načrte je pripravil priznani arhitekturni biro Karla Tietza na Dunaju. Proizvodnja je stekla tri leta pozneje, že v prvem letu pa so zvarili več kot 28.000 hektolitrov piva. Za kraj gradnje so izbrali Spodnjo Šiško, ker je v bližini odličen vodni vir. Zelo kakovostna voda je značilna za celotno Ljubljansko kotlino, vanjo namreč priteka več voda iz Alp in sredogorja. V podjetju še danes črpajo vodo iz lastnih vodnjakov na dvorišču pivovarne. Sesajo jo iz vodnih žepov pod podtalnico na globini 80 metrov.



Da je kakovost ljubljanskih vodnih virov vse prej kot povprečna, so vedeli tudi v nizozemski družbi Heineken, ko so leta 2015 odkupili blagovno znamko Union. Pivovarna je v toku zgodovine doživela več vzponov in padcev, dvakrat je napovedala stečaj, ob Heinekenovem prevzemu je podjetje pestilo veliko finančno breme.

Koslerjeva pivovarna, kot se je najprej imenovala, je prvič spremenila ime leta 1909, ko se je združila s tremi graškimi pivskimi obrati in prevzela naziv Delniška družba pivovarne Union. Podjetje je imelo precejšno finančno škodo med veliko gospodarsko krizo, med drugo svetovno vojno pa so zaradi otežene dobave surovin, predvsem ječmena, leta 1944 za pol leta prekinili proizvodnjo. V podzemnih rovih pod poslopjem je med vojno delovalo partizansko odporniško gibanje.



Po drugi svetovni vojni je tovarna prešla v družbeno last in se dokončno preimenovala v Union. Prav takrat je ponudba piva postala pestrejša, pospešil pa se je tudi proces tehnološke modernizacije. Leta 1993 je podjetje proizvodnjo dopolnilo z brezalkoholnimi pijačami, prodajali so jih pod blagovno znamko Sola, dve leti pozneje so sklenili tržiti svoje vodne vire še v obliki pitne vode Zala. Povpraševanje po brezalkoholnih pijačah je bilo tolikšno, da so nekaj časa razmišljali o popolnem umiku piva s prodajnih polic.