V Mladiki so tokrat vprašanja, tudi o Gazi, postavljali navadni državljani

Stavba ministrstva za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) na križišču med Prešernovo, Šubičevo in Tivolsko cesto je strogo varovana, to je jasno zapisano že na ograji pri obeh vhodih, kjer je opozorilo o varnostnih kamerah in snemanju. A včeraj, dan pred današnjim dnem slovenske diplomacije, ko se spominjamo včlanitve Slovenije v Organizacijo združenih narodov pred 32 leti, so ministrica Tanja Fajon in njeni sodelavci vanjo drugo leto zapored povabili širšo javnost. Obiskovalci so imeli priložnost sesti za veliko mizo v njenem salonu in se z njo pogovoriti. Tudi o Gazi in Afriki.

Dan pred današnjim dnem slovenske diplomacije je na ogled ministrstva za zunanje zadeve prišlo okoli štirideset ljudi. FOTO: Leon Vidic

Obiskovalce je ministrica v dveh ločenih terminih sprejela pri tako imenovanem protokolarnem vhodu s Prešernove, kjer se začenjajo vsi delovni obiski oziroma uradna srečanja z zunanjimi ministri drugih držav oziroma državniki, tu se izročajo kopije poverilnih pisem vodij diplomatskega protokola.

Ministrica se je na rdeči preprogi na protokolarnem vhodu z obiskovalci rokovala in fotografirala. FOTO: Leon Vidic

Tu na rdeči preprogi se je tudi z obiskovalci rokovala in fotografirala z vsakim posebej. Večino je vprašala, kako to, da so prišli, v nadaljevanju pa jih je povabila v prostore, ki jih prav tako vidijo najvišji gostje ministrstva. »Tako je pa pri meni, a saj nisem veliko tu. Kdaj me ni tudi po teden dni. Prejšnji minister [Anže Logar] je imel malo temnejšo pisarno, jaz imam malo svetlejšo in več rož. Za danes smo razstavili kar nekaj protokolarnih daril, ki jih dobivamo in vedno ostanejo v hiši, želela bi si, da bi jih predstavili v manjšem muzeju,« je povedala v svoji pisarni z rdečo sedežno garnituro, kjer se na štiri oči srečuje s kolegi, zunanjimi ministri drugih držav.

Tiha soba

V sosednjem salonu, na prvi pogled bolj dvorani za sestanke, kamor je povabila zatem, potekajo dvostranska srečanja z zunanjimi ministri in njihovimi delegacijami. To je tako imenovana tiha soba, v kateri je poskrbljeno, da signali in telefoni ne delujejo (tokrat je snemalnik vendarle deloval), da izrečeno ostane le med štirimi stenami.

V ministričini pisarni, ki je svetlejša, kot je bila predhodnikova, običajno potekajo srečanja s kolegi oziroma državniki na štiri oči. FOTO: Leon Vidic

»Ko pride delegacija, na eno stran sedemo predstavniki ministrstva, Slovenije, na drugo gostje. Jutri imamo dan Afrike in dan diplomacije, danes bomo odprli čebelnjak. V ponedeljek je bil svetovni dan čebel, k čemur je v okviru Organizacije združenih narodov (OZN) prispevala Slovenija. Sicer pa je naš dan videti precej divje,« je opisovala gostiteljica, tudi podpredsednica vlade.

V zadnjih desetih dneh je bila v šestih arabskih državah na pogovorih, kaj še bi lahko naredili za mir na Bližnjem vzhodu, toda situacija je veliko bolj zapletena, kot je mogoče razbrati v medijih; v ozadju poteka veliko diplomacije. »Tega ni mogoče videti niti prebrati. Stvari niso črno-bele, razmere so zelo kompleksne, države imajo tudi svoje interese, prisotno je vojno dobičkarstvo. Medtem pa v Gazi umirajo civilisti,« je povedala.

Dvostranska srečanja z zunanjimi ministri in njihovimi delegacijami potekajo v ministričinem salonu, v katerem je poskrbljeno, da signali in telefoni ne delujejo, da bi komunikacija ostala za štirimi zidovi. FOTO: Leon Vidic

Eden od obiskovalcev – najprej je pohvalil prizadevanje Slovenije za priznanje Palestine – je izkoristil priložnost in ministrico vprašal, ali morda razmišljajo o nerezidenčnem pokrivanju preostalih delov Afrike. »Lani nam je uspelo odpreti veleposlaništvo v Etiopiji, odpiramo ga na Filipinih, a vse to je povezano s stroški. Država pa je lani linearno porezala sredstva, tudi naše ministrstvo ima manj denarja na razpolago, vendar se trudimo, da bi lahko pokrili čim več afriških držav in ohranili stike, ki smo jih vzpostavili med kampanjo za kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta. Stike z mnogimi afriškimi državami smo že imeli, a so zamrli. Danes je svet zelo razdeljen. To so zanimivi, a težki izzivi, zlasti zaradi razmer na Bližnjem vzhodu,« je pripovedovala.

Simbolno dejanje, ki ne ustavlja orožja

Obiskovalko, ki je na dan odprtih vrat prišla v majici z napisom Sankcije za Izrael, v dvorani Borisa Pahorja in na mizi ministričinega salona pa razprostrla transparent s sporočilom Vojaški embargo, je zanimalo, kaj se ob izvajanju genocida in kršitvah mednarodnega prava v Gazi še mora zgoditi, da bo sprejet kakšen konkreten ukrep.

Tudi priznanje Palestine je simbolno dejanje, ki pa ne ustavlja orožja, je dejala. »Slovenija od začetka vztraja pri prekinitvi ognja, na eni strani imamo Hamas, na drugi Izrael, ki se ne želita pogovarjati. Včeraj je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu naredilo pomemben korak. O genocidu presojajo sodišča. Slovenija od leta 2014 sodeluje pri tožbah mednarodnih sodišč, ko gre za nezakonito zasedbo palestinskih ozemelj.

Dan odprtih vrat je bil tudi priložnost za aktivistična sporočila. FOTO: Leon Vidic

Bili smo prvi, ki smo podprli sankcije proti izraelskim priseljencem, a sankcije v Evropski uniji in Varnostnem svetu se sprejemajo s soglasjem. Orožja Slovenija v Izrael ne izvaža, za dodatne sankcije pa potrebujemo soglasje drugih držav. Belgija je skušala izkoristiti pravno luknjo, da bi prepovedala izdelke z zasedenih ozemelj, a se je zaradi tega znašla na sodišču. Spremljamo, kako se bo razpletlo. Španija in Irska sta že prestavili datum priznanja Palestine, vprašajte se, zakaj. Pritiski so izjemni,« je pojasnila ministrica.

Med obiskovalci je bila potomka družine arhitekta Maksa Fabianija, ki je zasnoval stavbo nekdanjega dekliškega liceja, v kateri smo sedeli, njej je pripadla zadnja beseda na srečanju javnosti z ministrico. Zahvalila se je za možnost, da tudi navadni državljani vidijo in slišijo, kaj se v tej hiši dogaja, »sploh pa mladi, ki nas to področje zanima«, je dodala. Med poslavljanjem iz dvorane je starejši obiskovalec ministrici izrazil še malce drugačno prošnjo. Želel je videti, v kateri sobi je leta 1978 v takratni vojaški bolnišnici preživel mesec dni. Ugotovil je, da je bilo to v istem nadstropju, kjer je ministričina pisarna, in zaposlenim tudi pokazal, kje je bila njegova postelja.

Sicer pa tako v ministričinih prostorih kot na hodnikih ni bilo mogoče prezreti umetnin znanih slovenskih slikarjev; umetniška zbirka ministrstva za zunanje zadeve jih obsega več kot dva tisoč (tudi dela iz nasledstva nekdanje države SFRJ) in bogatijo tako prostore na Prešernovi oziroma Šubičevi kot po predstavništvih Slovenije po svetu. S tem predstavljajo nacionalno kulturno produkcijo, pri tem pa jim pomaga Narodna galerija, ki izvaja strokovni nadzor nad umetninami, pripravlja navodila za ravnanje in svetuje pri njihovem nameščanju.

Prostore krasijo umetnine

Še preden so obiskovalci vstopili v ministričino nadstropje, sta generalna sekretarka Renata Cvelbar Bek, nekdanja veleposlanica v Španiji ter nova veleposlanica v Franciji, in vodja diplomatskega protokola Nataša Prah, nekdanja veleposlanica v Ukrajini, predstavili delovanje slovenske diplomacije, ki slovi kot zelo hierarhičen poklic. Obiskovalci so dobili knjižico s programom, načrtovanim do minute natančno, ki jih pripravijo ob bilateralnih srečanjih običajno v angleščini in jo dobita delegaciji obeh strani, pogledali so lahko enega od jedilnih listov, kakršnega so pred kratkim dobili gostje v Vili Podrožnik, lahko so prebrali, kaj piše v poverilnem pismu ob prihodu novega ambasadorja tuje države v Sloveniji, in videli, kakšna protokolarna darila podarja Slovenija.

Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve domuje v stavbah s podpisoma arhitektov Maksa Fabianija in Cirila Kocha. FOTO: Leon Vidic

Ministrstvo za zunanje zadeve se je v nekdanjo Mladiko vselilo po prenovi med letoma 1996 in 2000, ki jo je zasnoval arhitekt Jurij Kobe s sodelavci. Skozi zgodovino dveh stavb s podpisoma arhitektov Maksa Fabianija in Cirila Kocha je obiskovalce popeljal Jožef Ciraj, pooblaščeni minister z direktorata za skupno zunanjo in varnostno politiko. Opomnil je, kakšen privilegij je, da imamo govorci enega od 6500 jezikov na svetu tudi svojo državo. »In ta privilegij se demonstrira skozi to posebno hišo za zunanjo politiko, ki je ena najlepših stavb ministrstev na svetu sploh. Zakaj? Zato, ker je bila plod dolgoletnega dela,« je poudaril.

Kot je spomnil, Ljubljana vendarle ni mesto kar tako, leta 1821 je bila kar štiri mesece središče Evrope. Na ljubljanski kongres so prišle vse kronane glave Svete alianse in še petsto diplomatov za povrhu: »To je Ljubljančanom dalo samozavesti. Drugi velik premik za Ljubljano pa je pomenil potres. Takratni župan Ivan Hribar, ki je bil zelo moder mož, je dosegel, da je pomagalo celotno cesarstvo.«

Medtem ko škofu Antonu Bonaventuri Jegliču niso dovolili, da bi v središču mesta postavil klasično moško gimnazijo v slovenskem jeziku – to je dosegel potem v Šentvidu, kjer je nastal tedaj eden največjih izobraževalnih zavodov v Evropi –, pa je liberalnemu Ivanu Hribarju s finančno pomočjo industrialca in mecena Josipa Gorupa leta 1907 uspelo postaviti licej za ženske po načrtih arhitekta in urbanista Maksa Fabianija.

Temu naj bi v izbor vzorce opeke celo pošiljali na Dunaj. Leta 1910 so dozidali še telovadnico. Sosednjo stavbo, s katero tvori sklenjeno celoto, so zgradili leta 1911 po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha, ki je bil ravnatelj ljubljanskega mestnega oddelka za urbanizem. Obe stavbi je gradilo podjetje Gustava Tönniesa.

»Fabianijeva stavba je bila moderna in je premogla veliko svetlobe, na dvorišču pa je bil park po versajskem zgledu, ki so ga dekleta sama urejala. Ko so Ljubljano zasedli Italijani, so francoščino morale zamenjati za italijanščino, stavbo pa zapustiti. Zadnja generacija je maturo opravila junija 1942, ena gospa iz nje še živi in sem se z njo pogovarjal. Šestega septembra bo stara sto let,« je obiskovalcem še zaupal Ciraj.

Kot navaja Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, so se v Mladiko po osvoboditvi Ljubljane naselile enote jugoslovanske armade. Ta je v zgradbi uredila vojaško bolnico z imenom Vojna bolnica Mladika. Prostore sosednje vile so uporabljali oziroma so v njih živeli v Mladiki zaposleni zdravniki.