Narava je njegova muza

Vedno je v oblikah vse skrito, pravi ikona slovenskega oblikovanja Oskar Kogoj v kratkem dokumentarnem filmu Od ideje do izdelka, v katerem gledalca popelje skozi svoje delo, filozofijo, življenje … V zgodnjih letih njegovega ustvarjanja ga povezujemo z znamkami, kot so Meblo, Lipa, Elan, Ciciban, v zrelih letih se v njegovih delih izražata duhovnost in mističnost, vselej pa je iskal navdih v naravi. V sredo, ko je praznoval 80 let, je občini Miren - Kostanjevica podaril osem voditeljskih palic. Kajti »palica spremlja človeštvo v vseh civilizacijah«.

Ni veliko krajev na svetu, ki postanejo zibelke mogočnih osebnosti, so ob jubileju Oskarja Kogoja zapisali Mirnčani. V Mirnu, v domu tik ob reki Vipavi, ta umetnik, oblikovalec in akademik živi in ustvarja še danes in predvsem črpa navdih iz oblik, kakršne lahko ustvari le narava. V življenju so ga, kot pravi v dokumentarnem filmu, izdanem ob njegovem jubileju, vodili ljudje, ki so bili po eni strani tehniki, po drugi pa duhovni, spiritualni. To dvojnost je prepoznal tudi v svoji primarni družini. Mama je hotela, da bi postal duhovnik, oče pa, da bi bil mesar in nadaljeval Kogojevo tradicijo. »Ta povezava je bila vselej skrita v mojem delu. Da iščemo nekaj več. Kaj je v neki obliki? Kaj je lahko več?« opisuje.

Pot umetnika

Tista zgodnja leta so ga, kot je pred dvema letoma, ko ga je Društvo oblikovalcev Slovenije nagradilo za življenjsko delo, povedal v pogovoru za Nedelo, tudi po svoje izoblikovala. »Prašička moraš znati vzgojiti, da bo pravilno živel, in ko se daruje, naj bo daritev čista, da žival ne trpi. Tri leta sem z očetom hodil okrog, da sem se tega naučil. Pomagal pa sem mu tudi zgraditi mesnico, vse od začetka, na tleh sem naredil mozaik in takrat se je že pokazal moj smisel za dizajn. (…) Tisto učenje v mladih letih je bilo nujno potrebno, razmišljam zdaj, brez njega ne bi naredil vsega tega, kar sem. Kako boš dizajner, če ne poznaš, kaj je kamen, kaj je les, kaj je voda, kaj je mlin … Ko to veš, lahko opraviš, katero koli nalogo želiš, nobenega problema ni več.«

To se je odražalo tudi v njegovi življenjski poti, poti umetnika. Ali kot je v taistem pogovoru dejal sam: »Pot vsakega umetnika je življenjska pot.«

Po osnovni šoli v Mirnu je šel na gimnazijo v Novi Gorici, vendar je zaradi želje po oblikovanju ni nadaljeval – pa čeprav je dobil priznanja kot najboljši dijak iz zgodovine, slovenščine in plavanja, je mogoče prebrati v njegovem življenjepisu. Vpisal se je na Šolo za oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje, v Ljubljani, kjer so ga poučevali Bogomila in Marjan Pogačnik, Miloš Požar in še nekateri Plečnikovi učenci. Že v tretjem letniku je navdušil s prototipom jedilnega pribora, ki ga je profesor Požar med drugim poslal leta 1964 na 1. Bienale industrijskega oblikovanja v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na visoki šoli za industrijsko oblikovanje v Benetkah in tudi tam je profesorje navdušil; leta 1966 je prejel denarno nagrado v višini letne profesorske plače za najboljšega študenta in predčasno diplomiral z odliko iz industrijskega oblikovanja na temo otroških igrač (igrača Rdeči predmet). Po diplomi je bil na omenjeni šoli asistent ter sodeloval s studiom Baby Mark v Milanu pri oblikovanju predmetov za otroke.

Znamenita Gondola

Med letoma 1968 in 1970 je delal v oddelku za raziskovanje in oblikovanje pohištvenega podjetja Meblo iz Nove Gorice, kar je v pogovoru, objavljenem na spletni strani Zavoda Big, opisal kot poseben čudež, kajti ko je bil še dijak srednje šole v Ljubljani, je preoblikoval znak Mebla v sodoben oblič, ki so ga uporabljali do leta 1979.

Za Meblo je najprej oblikoval serijo plakatov za Jogi, a si je želel »svoj stolček«. »Gnala me je velika želja po spoznanju – kaj je za stolom? Ni samo stol, pozneje denimo ugotovimo, da so imeli naši predniki enake stole, ampak da so bili to obredni stoli, da je bilo sedenje način meditacije ali pa kontemplacije na poseben način in da je to v naših, slovenskih koreninah.« Po temeljiti proučitvi zakonitosti počivanja in drugih eksperimentih (tudi z odtisi v snegu) je razvil legendarno serijo plastičnih počivalnikov, s katerimi se je v našem prostoru izkazal kot drzen pripadnik globalne oblikovalske avantgarde, kakor so ob podelitvi priznanja za življenjsko delo zapisali v društvu oblikovalcev. Znameniti počivalnik se je že takrat znašel v najuglednejših strokovnih revijah; leta 1970 so ga predstavili tudi v newyorški reviji Mobilia.

Leto pozneje je za družino počivalnikov Gondola prejel nagrado Prešernovega sklada, od takrat ima tudi status svobodnega umetnika. Ves čas je znanje prenašal naprej, poleg v Benetkah predaval še v Firencah in od leta 2005 na novogoriški univerzi. Njegova dela so razstavljena v več kot sto muzejih in zasebnih zbirkah po svetu, tudi v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, sodeloval je na več kot 400 skupinskih in samostojnih razstavah, tako v Sloveniji kot v tujini, ter od leta 1969 prejel več kot 70 različnih mednarodnih nagrad in priznanj.

Fenomenalne oblike narave

A ves ta čas, že šest desetletij, predvsem ustvarja. V rojstni hiši njegove matere je zdaj Galerija Oskar Kogoj Nature Design, ki hrani tudi vsa najbolj prepoznavna in nagrajena umetnikova dela in jo v Turizmu Miren - Kostanjevica radi predstavljajo kot eno izmed svojih največjih znamenitosti. Osrednja je prav gotovo Pomnik miru, ki so ga postavili v spomin braniteljem slovenske zemlje.

Oskar Kogoj, častni občan, je pred dvema letoma, prav tako na svoj rojstni dan, umetniško zbirko Pomnika dopolnil s skulpturama, ki še posebno zaznamujeta njegov obširni opus: zlatega venetskega konja in belega lipicanca. »S konjem miru ali z duhovnim konjem, ki sem ga izluščil iz znamenite situle iz Vač, obujam prastaro kulturo Slovencev – kulturo Venetov. V njem sem upodobil duhovnost človeka,« je takrat predstavil svoj izbor. Dvojniki venetskega konja v nadnaravni velikosti so postavljeni pred WTC v Ljubljani, na Mestnem trgu v Slovenj Gradcu, pred palačo Združenih narodov v Ženevi, v kompleksu Nebug pri Sočiju ob Črnem morju in pred nekdanjim parlamentom v Jeruzalemu.

Tudi letos je obdaril občino, katere častni občan je; simbolično ji je podaril osem voditeljskih palic, z željo, da jih bodo predali naprej kot priznanja zaslužnim za posebne dosežke, povezane z občino ali pomnikom na Cerju. Palice so nastale po Kogojevem klasičnem konceptu ustvarjanja v sodelovanju z naravo, so poudarili na Turizmu Miren - Kostanjevica.

Zakaj ravno palice? »Palica spremlja človeštvo v vseh civilizacijah,« odgovarja. »Rad se sprehajam po divji naravi, ob morju, po Krasu … in ob tem najdem fenomenalne oblike narave, kjer drevo trpi zaradi burje in drugih naravnih pojavov, skal, čeri … Tako je nastala velika zbirka palic, ki izhaja iz Vipave, Soče in Nadiže, Mediterana, Krasa in tudi drugih delov sveta.« Njihove oblike razkrivajo skrivnosti njegovega življenja in vse te vibracije, ki jih nosijo, kot pravi, simbolno prenaša na svoje izdelke.

Duhovna plat življenja in narava s svojimi oblikami in odlikami se odražata tudi v drugih njegovih delih, katerih skupna točka je, da so brezčasna. »Te oblike lahko služijo človeku, mu pomagajo pri njegovem duhovnem razvoju,« pripoveduje v kratkem filmu, »a prva je funkcija. Vsaka stvar mora služiti človeku.« Virtualna predstavitev umetnikovega razmišljanja je del projekta Oskar Kogoj – življenje in delo, ki vključuje vzpostavitev digitalne baze izdelkov in pričevanj oblikovalca. Film je izdelan v štirih različicah: slovenski, angleški in senzorno prilagojeni verziji za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne.