Čudna so pota mode, bi si lahko iz religioznega sveta izposodili besedno zvezo. Z njo bi se gotovo strinjali vsi tisti, ki se jim zdijo poletni natikači iz gume ali plastike vrhunec neuglednosti. Imajo jih za pritepence v svet mode, ki se jih ni mogoče otresti, ne glede na zgražanje nad to bazensko obutvijo.
Na modni pisti
A nekaj mora biti na japonkah, da nikakor ne gredo iz mode in da jih na modne piste uvrščajo najbolj prepoznavna imena. Na tednu mode v New Yorku jih je kot del kolekcije pomlad-poletje 2018 na noge manekenke Kendall Jenner, oblečene v črno obleko z bleščicami, nataknil oblikovalec Michael Kors, v letošnjo kolekcijo jih je uvrstila tudi oblikovalka Isabel Marant, Marc Jacobs je skreiral nekaj parov natikačev v živih barvah z rožami, že nekaj sezon so (znova) v modi (stari) Adidasovi natikači s prepoznavnimi modrimi črtami. Njihovo bazičnost in preprostost poskušajo nadgraditi modni oblikovalci, kot so Gucci in Balenciaga, in iz njih delajo glamurozno obutev za več sto evrov. Najdemo jih za vse mogoče priložnosti, z bleščicami in dragimi kamni, s krznom in perjem, s poslikavami ali čisto preproste enobarvne, v ročno izdelanih različicah in takih, ki jih stroji naredijo v nekaj sekundah.
Kako je ta prikladna poletna obutev priljubljena, kažejo prodajni podatki najbolj prepoznavne znamke Havaianas: vsako minuto prodajo, kakor je pred kratkim poročal
Guardian, 399 parov japonk, kar lahko preračunamo v slabih 24.000 na uro, več kot pol milijona na dan ali slabih 210 milijonov na leto. Pa na trgu nikakor niso sami; tu so še nekoliko dražji Ipanema in druge znamke, ki ravno tako merijo prodajo v minutah in milijonih.
Kratka zgodovina
natikačev na palecNatikače na palec nosijo ljudje že tisočletja. Da so jih poznali stari Egipčani, pričajo poslikave iz četrtega tisočletja pred našim štetjem, je mogoče izvedeti na wikipediji. Najstarejši par, ki so ga našli na evropskih tleh, je star približno 1500 let in je narejen iz papirusa, kar potrjuje, da so bili že zelo zgodnji primerki narejeni iz različnih materialov. Stari Grki so jih, na primer, delali iz papirusa in palmovih listov, afriški Masaji iz živalske kože, Indijci iz lesa, Kitajci in Japonci iz riževih vlaken, domorodna ljudstva iz Južne Amerike iz vlaken agave.
Ene izmed najbolje prodajanih brazilskih japonk. FOTO: Reuters
Vzpon japonk v Ameriki (Evropi in Avstraliji) se je začel kmalu po drugi svetovni vojni, ko so z Daljnega vzhoda ameriški vojaki prinesli primerke japonske tradicionalne obutve zori. Ti sandali so narejeni iz riževih in drugih rastlinskih vlaken, lesa in usnja in so del tradicionalne oprave, ki jo sestavlja še kimono. V Ameriki so jim rekli
jandals, kar je skovanka besed
japan in
sandals. V tej vzhajajoči modi, ki je dodatni zagon dobila z vojaki iz korejske vojne, je priložnost menda opazil Američan iz Hongkonga John Cowie in si zamislil različico v gumijasti izvedbi. Med prvimi proizvajalci je mogoče zaslediti ime Hiroshima Rubber Company, torej gumarsko podjetje iz Hirošime, ki si je menda (ironično) prav z izvozom natikačev, prilagojenih velikim zahodnjaškim stopalom, za ameriški trg ekonomsko opomoglo.
Obutev, primerna za oba spola
Priljubljenost jim je rasla v slogu povojnega buma na številnih področjih. Že sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, zlasti pa v šestdesetih so se razpasli po kalifornijskih plažah kot obutev, cenovno dostopna in primerna za oba spola, ter dobili novo, onomatopejsko ime flip-flops – po zvoku, ki ga ustvarjajo, ko udarjajo ob podplat noge. Obuli so jih eminentneži ter ljudje iz sveta mode in filma ter tako izkazovali svojo svobodomiselnost. Švedska igralka Ingrid Bergman jih je, kakor dokazuje stara fotografija, nosila med sprehodom s hčerko Pie Lindstrom po ulicah italijanskega otoka Capri, zaslediti jih je tudi na fotografijah manekenk iz petdesetih let.
V šestdesetih so trg začele osvajati japonke iz Brazilije. Prve odprte natikače pod imenom Havaianas so naredili leta 1962, le dve leti je menda trajalo, da je skoraj vsak brazilski delavec imel svoj par. Sprva so jih izdelovali le v belo-modri različici, napaka v proizvodnji pa je prinesla še druge barvne odtenke – a zelo malo v primerjavi z današnjo paleto barv. Posnemati so jih začela številna druga brazilska podjetja, v sedemdesetih letih so bile japonke svetovni hit, ki so ga nosili tako reveži kakor bogataši.
Brazilska manekenka Gisele Bundchen je postala obraz Ipaneme. FOTO: REUTERS/Benoit Tessier
Flip-flop politika
Potem je njihova priljubljenost nihala, za ponoven velik vzpon pa lahko razglasimo konec devetdesetih let, ko so jih na rdečo preprogo spet prinesle zvezde, kakršne so Britney Spears in sestre Hilton s svojim ležernim videzom, značilnim za Los Angeles. V takšno opravo so, denimo, spadale pobeljene kavbojke, majica na naramnice, torbica Louisa Vuittona in natikači.
Toda če so modno ozaveščene oči še prenesle natikače na nogah bogataških deklet, so se ogorčeno zatisnile, ko so jih zagledale na nekdanjem predsedniku ZDA Baracku Obami. V zgodovino se je zapisal kot prvi »flip-flop predsednik«, mediji pa so začeli ustvarjati kronologije, kdaj so se prvi možje še znašli v kakšni preveč sproščeni obutvi, denimo v športnih copatih (Bill Clinton) ali kavbojskih škornjih (Ronald Reagan).
Toda tako daleč, kot je šel Obama, ni šel nobeden; edina priložnost, ko so ameriškega predsednika ujeli na isti fotografiji z japonkami, je bilo leta 2005, ko se je George Bush na uradni prireditvi slikal s skupino športnic v tej nespodobni obutvi. »Flip-flop škandal v Beli hiši!« so poročali časniki. Športnice so se zgroženi javnosti odkupile z dražbo japonk na eBayju, na kateri so zbrale več kot 1600 evrov in jih namenile bolnici z rakom, še vedno pa ni dobila epiloga razprava, ali so natikači primerna obutev za uradne prireditve ali ne. Bistveno bolj prizanesljivi kot v opisanem primeru so bili mediji, ko se je v Beli hiši v svoji standardni obutvi pojavil dalajlama, kljub vsemu pa se niso mogli izogniti etiketi »flip-flop diplomacija«. •
Komentarji