Knjiga, ki se bo pisala še pet desetletij

Črka A je izšla leta 2013, deset let pozneje snujejo črko D, ki bo imela okoli 260 gesel in jo bodo v knjižni obliki natisnili čez kakšno leto, vsaki dve leti bo izšlo še približno 30 zvezkov. Takšen je tempo izhajanja Novega Slovenskega biografskega leksikona, ki popisuje življenja pomembnih osebnosti na Slovenskem. Obsežno delo je naslednik prav tako obsežnega Slovenskega biografskega leksikona, ki je izhajal od leta 1925 pa vse do osamosvojitvenega 1991.

Zapisovanje življenjskih zgodb je kot notranja potreba ljudi in v različnih oblikah obstaja tako dolgo, kot obstaja človeštvo samo, je dejala dr. Petra Testen Koren z Inštituta za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, glavna urednica Novega Slovenskega biografskega leksikona (NBSL), ki nadaljuje in izpopolnjuje delo Slovenskega biografskega leksikona.

Prva uspešnica

Slednja se uvrščata na rep slovenske zgodovine popisovanja življenjskih zgodb in dosežkov ljudi; ta se začne že stoletja prej, kakor je mogoče videti tudi na razstavi, ki so jo pripravili v Atriju ZRC SAZU ob deseti obletnici izida prvega zvezka nove izdaje. Kot prelomno so navedli letnico 1575, ko so v Ljubljani odprli prvo tiskarno na Kranjskem, kjer so že takoj natisnili besedilo o vojskovodji in deželnem glavarju Kranjske Herbardu Turjaškem. Prav tistega leta so ga namreč v bitki pri Budačkem umorili Turki in ga obglavili, nato pa njegovo glavo, nabodeno na kopje, skupaj z glavo njegovega sorodnika Friderika Višnjegorskega, v povorki odnesli v Istanbul, kjer so ju balzamirali in pozneje za celo bogastvo prodali svojcem. To, kar je postala ena prvih natisnjenih biografij pri nas, je bila pogrebna pridiga; podoben slavilni spis, poln pretiravanj o življenju in smrti slavnega vojskovodje, je skoraj sočasno napisal tudi Jurij Khisl in je postal prva posvetna uspešnica, ki je izšla na Kranjskem.

Prvo zbirko biografij je sicer sestavil Janez Vajkard Valvasor, ki jih je leta 1689 objavil kot dodatek k šesti knjigi Slave Vojvodine Kranjske. Zbirka vsebuje 57 gesel, vsako praviloma opiše enega avtorja, razen v dveh primerih: prvo geslo je o sv. Cirilu in Metodu, pri 56. pa je naštel teze devetih kranjskih plemičev. Peto geslo zaradi napake v številčenju manjka, zadnje geslo pa je kar Valvasor, ki ga je najbrž napisal sam, čeprav ga je pripisal Erazmu Francisciju, soavtorju Slave Vojvodine Kranjske.

Drugo pomembno zbirko biografij na Slovenskem je dvajset let po Valvasorjevi smrti začel pripravljati ljubljanski notar in zgodovinar Janez Gregor Dolničar. Več kot 190 osebnosti je razvrstil po strokah v 21 skupin. Kot je v uvodu nagovoril bralce, je namen pred »propadom in človeško pozabo ohraniti zasluge domačih književnikov, ki jih prepoznamo kot odlične in nesmrtne«. Mednje je uvrstil tudi svojega sina Aleša Žigo Dolničarja, na katerega je bil menda zelo ponosen. Da bi se izognil očitkom o pristranskosti, je izpustil pravi priimek in podatke o starših, je še ena od zanimivosti z razstave.

Devetnajsto stoletje je čas Biografskega leksikona Avstrijskega cesarstva oziroma Wurzbachovega leksikona, kakor se ga je prijelo ime po njegovem snovalcu in uredniku Konstantinu Wurzbachu. V 60 zvezkih, ki so izhajali med letoma 1856 in 1891, je bilo objavljenih več kot 24.000 biografij pomembnih osebnosti in rodbin iz Avstrijskega cesarstva. Prednost je imela sicer nemška elita, pa vendar so bili med gesli tudi Slovenci, na primer Friderik Baraga, Janez Bleiweis, Matija Čop, Anton Janša, France Prešeren, Valentin Vodnik …

Oseba A, B, C ali D?

Popisovanja biografij so se nato lotevali različni avtorji, kot so Marko Pohlin, Anton Martin Slomšek, Janez Bleiweis ali Franc Levec, ki so naposled tudi sami postali gesla v biografskem leksikonu, s čimer počasi pridemo že do Slovenskega biografskega leksikona in njegovega naslednika, ki je dostopen tudi na spletnem portalu Slovenska biografija, ki ima okoli 1300 gesel.

Čeprav je vmes zazeval več kot dvajsetletni premor, je misel o nadaljevanju ves čas brbotala, je dejala Petra Testen Koren, ki je lani zamenjala dolgoletno glavno urednico Barbaro Šterbenc Svetina. Leta 2006 je bil ustanovljen strokovni svet, ki je pripravil strokovna stališča za novo izdajo, dve leti pozneje so sestavili geslovnik in smernice, kdo si zasluži mesto v tem velikem slovenskem biografskem delu. »V osnovi so to ljudje slovenskega rodu ali na Slovenskem rojeni, ki so s svojimi dosežki prispevali k prepoznavnosti in uveljavljanju Slovenije v svetu,« je povedala sogovornica.

Ljudi, o katerih presodijo, da so vredni uvrstitve v NBSL, uvrščajo v štiri kategorije. V kategorijo A sodijo osebnosti, ki so že prešle v nacionalni kanon in pri katerih je povečini minilo več kot 70 let od smrti. To so ljudje, ki sooblikujejo kolektivno identiteto Slovencev in so obče prepoznavni tudi zunaj svojega področja delovanja, na primer France Prešeren, Jože Plečnik in Anton Martin Slomšek. V kategoriji B so najvidnejše osebnosti posameznega področja, katerih vpliv presega čas njihovega delovanja oziroma življenja. Za C-osebnosti je značilno, da je »njihov opus nadpovprečen« – v nasprotju s prejšnjima kategorijama so lahko še žive, vendar morajo imeti več kot 50 let (oziroma vsaj v grobem skleniti ustvarjalno pot). V D pa sodijo vidne osebnosti s pomembnimi dosežki, ki jih ne moremo uvrstiti v zgornje tri kategorije.

Majhne zadrege

Najbolj spolzka tla so med kategorijama C in D, je omenila sogovornica, a tudi drugod se najdejo siva območja. Kam bi, denimo, uvrstili Tino Maze, športnico z izjemnimi rezultati, ki jih je dosegla bistveno pred 50. letom starosti? V kategorijo A, je odgovorila Petra Testen Koren. Čeprav v tej kategoriji praviloma ni osebnosti, ki bi bile še žive, je smučarka končala vrhunsko karierno pot, zaradi katere bi bila uvrščena v geslovnik.

Zgodi se tudi, kot je povedala, da se kdo oglasi, ki meni, da mu pripada geslo v leksikonu. »Ponavadi mu razložimo, da je za tem cel postopek. Če je sila prevelika, ponudimo vprašalnik in povemo, da bo na koncu presodila stroka.« Če namreč ocenijo, da si nekdo, ki je še živ, zasluži zapis v NBSL, mu pošljejo obrazec z 29 vprašanji, ki je prav tako pomemben biografski zapis in ostane kot dragocen vir za bodoče raziskovalce, sorodnike, šolarje in druge, ki iščejo podatke o tej osebi v Arhivu Slovenskega biografskega leksikona na Inštitutu za kulturno zgodovino.

Vsekakor je z ljudmi, ki so še živi, bistveno več dela, je vedro pripomnila sogovornica, zgodijo se tudi manjše zadrege, ko, denimo, zapišejo le enega od otrok osebe, ki je geslo v leksikonu. »Podatke o družini – s soglasjem podpisnikov – seveda zbiramo, a objavimo le javno prepoznavne osebnosti.« Besedilo, ki je na koncu objavljeno, je redigirano, večkrat korigirano in zato tudi verodostojno. Ob osnovnih podatkih sta najpomembnejši predstavitev in ocena dela, ki jo napišejo strokovnjaki za posamezna področja. »Gre za izrazito timsko delo, za katerim strokovno ne stoji le celotna ZRC SAZU, temveč tudi številni zunanji sodelavci, predvsem pa avtorji in avtorice biografskih člankov.«

Življenja svojih varovancev iz leksikona tudi spremljajo, navsezadnje lahko še marsikaj novega naredijo ali – umrejo. Včasih je treba spremembe vnesti za osebnosti, ki so že davno mrtve. Za primer je sogovornica navedla Ignacija Borštnika, znanega slovenskega igralca, režiserja in pedagoga, po katerem je poimenovana osrednja slovenska nagrada za igralske dosežke, Borštnikov prstan. »Eden od bralcev nas je opozoril, da je napaka pri podatku o njegovem dedu, da je bil župan v Cerkljah,« je dejala Petra Testen Koren. Podatek, ki so ga sicer dobili iz zanesljivega vira, so ponovno preverili, se zakopali v arhive in ugotovili, da je res napačen, in ga bodo popravili. »To je bilo dragoceno opozorilo, na ta način leksikon živi.«

Če primerjamo današnje zapise na Slovenski biografiji, lahko ugotovimo, da so bistveno manj sočni in slikoviti, kakor so bili v preteklosti. Avtorji dobijo natančna navodila, kaj mora geslo vsebovati in česa ne. Tako prenekatera zanimiva podrobnost ostane v njihovih zapiskih. »Rumeni tisk ne sodi v leksikon,« je pomenljivo dejala Petra Testen Koren.

Marsikateri zapis, narejen v železnih časih socializma, bo morda v novih izdajah napisan drugače, še vedno pa upoštevajo pravilo, da uvrstijo osebnosti, ki so imele pozitiven vpliv. »Metoda Trobca pri nas ne bo.« Je pa v prejšnjem leksikonu Kljukec. Ali bo tudi v tem, bomo izvedeli, ko bo na vrsti črka K.