Do umetnine z operacijo lastnega telesa

»Od začetka svojega umetniškega delovanja svoje ime pišem z velikimi tiskanimi črkami, saj sem vedno želela biti drugačna. Nisem se hotela prilagajati nekakšnemu redu,« je prvi stavek, ki je na Dunaju povedala ORLAN, ena najbolj znanih živečih umetnic iz Francije. V začetku letošnje pomladi je bila v avstrijski metropoli, ko so v središču mesta, na sedežu Verbunda, odprli razstavo ORLAN – šest desetletij.

Je pionirka po njenih besedah imenovane mesene umetnosti (Art Charnel). Kdor jo sreča, takoj opazi, da je drugačna. Na obeh sencih ima izrastke v obliki polmeseca ali rogljička, saj ima pod kožo vsajena vsadka. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja si je – z umetniškimi nameni – z nizom kirurških posegov preoblikovala obraz in nekatere druge dele telesa. »Želela sem šokirati, pokazati, da lepoto narekuje ideologija,« pravi. V šali doda, da so zdaj vsadki na sencih njen kabriolet, sredstvo zapeljevanja.

Lani je praznovala 75. rojstni dan. Že od zgodnjega otroštva je želela biti umetnica. O svoji mladosti pove malo, znano pa je, da se je rodila leta 1947 kot Mireille Suzanne Francette Porte v francoskem mestu Saint-Étienne. Njen oče je bil električar v gledališču, mati pa gospodinja. Družina ni bila bogata, ni pa bila prav nič konservativna.

»Od začetka svojega umetniškega delovanja svoje ime pišem z velikimi tiskanimi črkami, saj sem vedno želela biti drugačna,« pravi francoska umetnica. FOTO: Leonhard Foeger/ Reuters

Mireille je bila najstnica, stara 17 let, ko se je odločila postati ORLAN. Od takrat javno nastopa, recitira pesmi na trgih in se kot v počasnem posnetku sprehaja po ulicah različnih mest. Prav tako od leta 1964 dela fotografske serije avtoportretov. Simbol njene umetniške doktrine in delovanja je njen znameniti fotografski avtoportret Poskušaj priti iz okvirja iz leta 1966. Danes je ta fotografija ena od ikon feministične avantgarde druge polovice 20. stoletja.

Na ulicah, trgih in v večjih kulturnih ustanovah

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja se je vpisala na umetniško akademijo v rojstnem mestu in jo kmalu zapustila (»bila je preveč konvencionalna zame«). Preselila se je v Lyon, od koder je pogosto potovala v Pariz, kjer se je zbližala s članicami feminističnega gibanja. Od leta 1968 do 2012 je ORLAN na ulicah, trgih in v večjih kulturnih ustanovah izvajala svoje umetniške akcije MesuRAGE (hibrid dveh besed, ki pomenita meriti in bes): ležala je na tleh in ta mesta merila z dolžino/višino lastnega telesa.

Poskušaj priti iz okvirja, 1966 FOTO: © ORLAN/Ceysson & Bénétière

Leta 1974 je takšen performans izvedla na Trgu sv. Petra v Vatikanu; decembra 1977 pa v velikem pariškem kulturnem centru Georges Pompidou kot protest, ker njena dela niso bila izbrana za razstavo avantgardne umetnosti. Tudi drugi znani umetniki, njeni prijatelji, so pogosto sodelovali v njenih predstavah, Marina Abramović je bila na primer ena od akterk MesuRAGE v Muzeju sodobne umetnosti v Antwerpnu leta 2012.

ORLAN je imela zanimiv, drugačen performans leta 1976 na zeleni tržnici v portugalskem mestu Caldas de Rainha, kjer je »prodajala lastno telo na drobno«. Pred tem je fotografije delov svojega telesa nalepila na deske, izrezane v obliki teh delov telesa. Deske je zložila v voziček, ki ga je potiskala med stojnice z zelenjavo, sadjem in drugim blagom. Svoje blago je glasno ponujala ob zagotavljanju, da je naravno, brez umetnih barvil in konzervansov.

Poljub umetnice, 1977 FOTO: © ORLAN/Ceysson & Bénétière

Večji škandal je povzročila leta 1977 na umetniškem sejmu FIAC v Parizu. V performansu z naslovom Poljubi umetnico so za pet frankov lahko obiskovalci od nje prejeli strasten poljub ali pa prižgali svečo. ORLAN pravi, da je na ta način želela analizirati medsebojno razmerje umetnosti, prostitucije ter cerkvenega odpuščanja grehov. Ta umetniška akcija je imela posledice: odpuščena je bila iz zasebne šole, kjer je poučevala, izgubila je redni dohodek in socialno varnost.

Kot Botticellijeva Venera in Da Vincijeva Mona Lisa

Umetnica se izraža na številne načine, v različnih tehnikah, z besedilom, fotografijo, skulpturo, kolažem, multimedijsko ... A performansi so njena stalnica. Od leta 1979 do 1983 je organizirala letni Mednarodni simpozij performativne umetnosti v Lyonu. Leta 1983 se je preselila v Pariz. Leto kasneje je v omrežju Minitel (francoski predhodnik interneta) ustanovila Art Accès-Revue, prvo revijo za digitalno umetnost. V svoji biografiji poudarja tudi, da je bila leta 1987 na ljubljanskem bienalu.

Ko je konec 80. let objavila manifest Art Charnel (Mesena umetnost), se je na podlagi tega kmalu zatem odločila za devet kirurških posegov na svojem telesu. Celoten kirurško-umetniški projekt je poimenovala Reinkarnacija svete Orlan. Med drugim je bil njen namen na lastnem obrazu reproducirati izraze obrazov iz znanih del klasične umetnosti, kot sta Botticellijeva Venera in Da Vincijeva Mona Lisa. Najprej je bila operirana na kolenih, hrbtu, bokih in vratu, pozneje na obrazu. Pri vseh posegih je bila pri zavesti, le v lokalni anesteziji. Modna oblikovalca Paco Rabanne in Issey Miyake pa sta ustvarila oblačila, ki jih je nosila med temi operacijami.

Dokumentarna študija: Odeta v baročno draperijo št. 20, 1983       FOTO: © ORLAN/Ceysson & Bénétière

Reinkarnacija svete Orlan je povzročila številne negativne odzive, tako od občinstva kot od umetnikov. Danes pravi, da številni njeni znanci iz umetniških krogov po tem niso hoteli govoriti z njo. Je pa tako postala ena glavnih pionirk umetniških posegov na lastnem telesu. V zgodovino se je zapisala kot prva umetnica, ki se je podvrgla kirurškim posegom izključno iz umetniških razlogov.

Leta 1993 so ji pri sedmem tovrstnem posegu, ki so ga izvedli v New Yorku in so ga poimenovali Omniprésence, v senci vgradili vsadke, ki jih nosi še danes. Operacijo so posnele kamere in jo v živo prek satelita prenašale občinstvu v Pompidoujevem centru v Parizu, McLuhanovem centru za kulturo in tehnologijo v Torontu in Multimedijskem inštitutu v Banffu v Kanadi. Nekateri kritiki pravijo, da je ORLAN po vseh teh operacijah, predvsem po vsadkih, postala podobna Klingoncem, humanoidnim bojevnikom iz serije Zvezdne steze.

V 21. stoletju ORLAN umetniško odraža tudi ideale lepote različnih kultur. Številni znani muzeji in ustanove ji prirejajo razstave, jo vabijo, dajejo ji priznanja ... Med drugim je dobila visoka francoska državna odlikovanja. Umetnica ne preneha biti radovedna in je nenehno pripravljena povezati svojo umetnost z najnovejšimi tehnološkimi dosežki, kot so biogenetika, tkivni inženiring, umetna inteligenca itd.

»Pri delu sem uporabljala tudi svojo vaginalno floro,« pravi in dodaja: »Zanimajo me teme sodobne družbe, tematiziram njene fenomene. Sem konceptualna umetnica, a obožujem barve, življenje, meso ... Številni moji projekti so se sprevrgli v škandale. Če bi na primer delala skulpture iz carrarskega marmorja, ne bi povzročili toliko razprav,« danes pravi ORLAN.

Kreativno energijo pokaže tudi pri reinterpretaciji nekaterih znanih umetniških del. Slavna slika Gousteauja Courbeta Izvor sveta, na kateri je v ospredju žensko mednožje, je bila njen navdih, da ustvari sliko z enako kompozicijo, vendar z moškim mednožjem in falusom v ospredju. To delo, ki je zdaj razstavljeno na Dunaju, je poimenovala Izvor vojne.