V Egiptu gradili piramide, na Krasu suhozide

Težko si je predstavljati, da je bilo pred dobrimi deset tisoč leti na območju današnjega Krasa v višino metre snega in ledu. Ko se je ta vse bolj talil in umikal, so se ljudje sčasoma začeli tja priseljevati in graditi prva naselja. Goran Živec, ki velik del živ­ljenja posveča raziskovanju Krasa in tamkajšnje zgodovine, nam je med ogledom starodavnih ostankov gradišča Debela Griža razkril še mnogo drugih zanimivosti.

»V času, ko so v Egiptu gradili slovite piramide, je bilo na območ­ju današnje Slovenije kulturno središče tega dela Evrope. Pa ne v smislu literature in poezije, temveč metalurgije, gradnje in nasel­jevanja. Ostanke tega razkrivajo prav tu najdena gradišča, ki so imela v pradavnini izredno pomembno vlogo,« pove Goran Živec iz družbe Krasen Kras, ki je leta 2014 sicer nastala kot neprofitna organizacija. Poslanstvo je tudi pozneje kljub spremembi statusa ostalo enako: prizadevajo si za zaščito in raziskovanje pra­zgodovinskega nižinskega gradišča Debela Griža pri Volčjem Gradu ter njegovo predstavljanje krajevni in širši javnosti.

»Takšnih ostankov je sicer veliko, vsaj 118 jih je dokumentiranih. Zanimivo je, da je bil v tistih časih Kras bolj gosto naseljen, kot je danes,« med razkrivanjem zgodovinskih skrivnosti omeni Živec.

Suhozidi kot dediščina človeštva

Gradišča so prazgodovinske naselbine, utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pred našim štetjem, in razcvet doživela v želez­ni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.). Stala so na vzpetinah in v nižinah, kot to velja za Debelo Grižo. Gre za ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe.

Zakaj so na Krasu gradili nižinska gradišča, še naprej ostaja neznanka, ugibajo pa, da so imela nekakšno posvetno funkcijo, saj druge znanstvene razlage še niso našli. Znotraj kamnitega obzidja so ljudje živeli v kamnitih hišah, ni pa povsem jasno, kdo so bili prvi naseljenci. Rimski viri sicer pravijo, da so bili to Histri, plemenska skup­nost ilirskega rodu.

Posebnost območja Debele Griže (in podobnih) je, da je obzidje v celoti izdelano v tehniki suhozida. To pomeni, da ni nobene malte ali drugega veziva, ki bi kamenje držalo skupaj. Zato so morali pri gradnji uporabiti posebne suhozidne tehnike, ki so bile pred leti pri Unescu spoznane tudi kot dediščina človeštva. Gradišče je eno do štirih doslej znanih, ki niso na vzpetinah. Gre za nižinsko gradišče, je pa z več strani zaščiteno z globokimi dolinami. Ta je na Debeli Griži lepo vidna.

A je bila dolina, kjer so danes vidni ostanki stare naselbine, še pred leti neprepoznavna in zaraščena. Na stotine ur in težaškega ročnega dela je bilo potrebnega, da so območje očistili. Pred kak­šnimi 40 leti, pripoveduje Živec, je imel Kras zaradi živinoreje povsem drugačno podobo. Bil je gol. Z opuščanjem paše živine je narava prevzela vlogo in območje se je spet zaraslo.

Družba Krasen Kras ima zdaj zaposlena dva človeka, ki ves delovnik posvečata samo čiščenju in vzdrževanju Debele Griže. Grmovje in rastlinje namreč izrazito škodi suhozidu. Že zaradi mehanskega vpliva, drug problem pa so listje in ostanki rastlin, ki med kamni propadajo, tam se potem nabira voda in zid razpada.

Koze koristne, vendar ...

Človeške roke imajo pri čiščenju tudi pomoč štirinožnih prijateljic. »Koze pojedo veliko zelene navlake in nam zelo olajšajo delo. Imajo pa koze svojevrstno veselje, saj rade splezajo za vrh zidu in za zabavo brcajo kamenje, s tem pa ga uničujejo. Zid je zato zavarovan z mrežo,« pojasni Goran Živec.

Skrivnosti Debele Griže razkrivajo z različnimi neinvazivnimi tehnikami, vse pa delajo pod bud­nim očesom zavoda za varstvo kulturne dediščine in drugih inštitucij. Uporabili so tudi izredno sodobno tehnologijo, da so se dokopali do tehničnih podatkov in zgodovinskih razkritij. Prvi na svetu so, denimo, uporabili georadar (posebno napravo, ki omogoča prikaz tistega, kar leži pod zemljo) za preslikavo kamnitih zložb. Da so to lahko izvedli v praksi, je bilo potrebnih ogromno predpriprav terena, saj so morali vse najprej prekriti s toplim podom.

Na ta način so med drugim ugotovili, da so bile tam nekoč tudi stavbe. Na podlagi posnetkov temeljev so lahko določili tudi njihovo natančno lokacijo.

Volumen zidu na Debeli Griži je po ugotovitvah stroke več kot 60.000 kubičnih metrov. Podatek, ki sam po sebi mnogim ne pove nič. Ko za primerjavo dodamo, da so za črnokalski viadukt porabili 50.000 kubičnih metrov materiala, pa se pokažejo prave gradbene razsežnosti tedanjega časa. Volčji Grad je tako postal katastrska občina z največjo gostoto suhozida v Sloveniji.

Kot se pogosto poudarja, da v času gradnje piramid niso imeli nobene težke mehanizacije, je prav, da se to ve tudi za Debelo Grižo. Da je bilo delo res težaško, pove še ugotovitev, da kamenja niso izkopali neposredno ob obzidju, ampak so ga dostavili z oddaljenih lokacij.

Nedokončana zgodba

Kras ima kljub mnogim lepotam eno veliko pomanjkljivost – je nam­reč brez tekoče vode. Življenje tam je bilo nekoč zato precej težavnejše, kot se zdi na prvi pogled. Vendar so bili nekdanji prebivalci Krasa zelo iznajdljivi, saj so raziskave pokazale, da so imeli že v pradavnini ogromne sisteme za zbiranje deževnice. Da so pred stoletji, ko je bil Kras mnogo bolj poseljen, kot je danes, preživeli, je bilo nujno ustvariti sisteme za zbiranje in hran­jenje vode. Prav tako za napajanje živine. Ti so ponekod vidni še danes. Dobro ohranjen tako imenovani kal imajo denimo še vedno v središču vasi Volčji Grad.

Vsak meter, ki ga na Debeli Griži odkrijejo in pregledajo, odpira nova in nova vprašanja. Tako se zdi, da se tod skriva še ogromno skrivnosti o samem gradišču in tudi širšem območju čudovitega Krasa.