Več v nadaljevanju:

Konec devetdesetih je Meta Krese pustila službo pri Kmečkem glasu, ki je bil takrat precej družbeno napreden in angažiran časopis. Hotela je samostojnost in mir za razmišljanje in ukvarjanje s tistim, kar je postavljala pred plačo in materialno varnost. Zatekla se je v družbeno angažirano intimno fotografijo in njene podobe in zapise s kriznih žarišč so kmalu prepoznali in nagrajevali doma in v svetu. Ob neki predstavitvi je avtor zapisal, da njene fotografije in besedila nastavljajo ogledalo pohlepnemu svetu in pišmeuhovski družbi.