Sladki spomini na poletje

Lebdenje v vodi na hrbtu. Sprehajanje. Švedranje espadril. Štetje storžev na starem borovcu. Limonin sorbet. Točeni sladoled. Pingpong. Spuščanje balonov v zrak. Smeh, ko vse boli, ampak tako, dobro boli. Opazovanje zvezd. Nebeška konstelacija. Sanjarjenje. Spominjanje ...

Včeraj. Danes in jutri. Nekoč. Nekje vmes. In za zmeraj. Na steni. V šatulji. V vitrini. Na vrtu. Za zaveso. Na polici. V knjigi ... Zagotovo ima vsakdo neki ljub predmet, ki ga spremlja, spominja, tolaži, navdihuje. Razveseli, ko ga pogleda ali prime v roke. Poboža, če želite. Naj ga to poletje osvetli. Spet in znova.

Sama rada hranim različne predmete, ki obujajo številne reminiscence. Nonina očala in pletilke številka sedem. Dedkova ura Darwin. Sladkorček iz pariškega hotela Le Meurice, z zajtrka »z njima«. Škatla za kekse z obledelim napisom David's. Lasvegaška kocka.

Zadnji dolarski bankovec iz našega New Yorka. Kinovstopnica za tretjega Botra. Rožnati pesek v steklenički z Bermude. Posušeni frangipani s Havajev. Prtiček iz londonskega hotela Claridge's. Porcelanasta hišna številka 10 z družinskih vrat na Kodeljevem. Medeninasta ploščica z mojim imenom s stričeve barke. Smaragd, ki je v resnici košček razbite steklenice 7Up ...

Spomini so tudi verzi. Kot, denimo, tudi iz otožne pesmi Maje Novak o neki deklici: Ko bom velika, je rekla, se bom poročila z Mirsadom, ker mi vedno, kadar kupi bombone, ponudi vrečko, da si izberem najboljšega. Rdečega. Vse je. Spomini so. Poletje je. »Vse bo, samo nas ne bo,« kot je rada rekla moja nona.