Moje čokoladne sanje

Spet so tu tisti dnevi, prekratki in pretemni. V oktobru, torej mesecu pred tistim, v katerem se (prosto po nekdanji ministrici Ireni Majcen) ne da delati, in dva meseca pred veselim decembrom, ko se ne spodobi delati, se vsako delo praktično začne in konča napol v mraku. Če imamo smolo in je zunaj kislo vreme, se delovni dan začne in konča v popolni temi.

Za živali moje vrste, ki nas pomanjkanje svetlobe prizadene bolj kot pomanjkanje toplote, je to tudi čas kronične zaljubljenosti v domačo posteljo. Osem ur spanja je poleti luksuz, ki si ga v najboljšem primeru privoščim le dan po neprespani noči. Ko se oktobra začne dan vidno krajšati in nas redno prekrivajo sivi oblaki, je osem ur spanja za preživetje nujen minimum.

V mladosti sem prihod jeseni in bolj umirjen tempo druženja na prostem razumel kot od boga poslan čas za počitek po poletnem veseljačenju, zdaj pa se jesenske monotonije na neki mazohističen način celo veselim. Ali bi se v družbi, ki časti pridnost, marljivost in odrekanje za vsako ceno, moral sramovati svojega navdušenja nad ležernim oktobrom in še bolj veselega pričakovanja novembra, meseca, ko »se ne da delati«? Ne vem, morda, a to me niti ne skrbi pretirano.

Bolj me skrbi, kako bom čez dan ostal buden, čeprav sem spal osem ali celo več kot osem ur. Nalivanje s kavo ni dovolj, delo, ki se noče opraviti samo, me ohranja pri budnih. Do malice oziroma kosila. Če je zunaj kak sončni žarek, uro ali dve po kosilu še zmorem ostati pri budnih s pomočjo kakšne kave.

Če je zunaj odurna sivina, ki ne da slutiti, da se tam zgoraj nekje skriva sonce, kava ne pomaga. V glavo se mi vsadijo čokoladne sanje. Tako se reče tortici, ki jo pripravlja pek z našega konca. Zlahka bi jo poimenoval tudi čokoladna bomba, ker zbudi tudi mrtve. In tu se bomo poslovili, ker se mi mudi na čokoladne sanje.