Kriza po beograjsko

»Kriza je, brate!« se je meni in Bobanu včeraj zvečer potožil Gale, ob tem pa sta oba zaskrbljeno zmajevala z glavo. »Kriza,« se je strinjal Boban, »si že slišal tistega: Srb se prvič pelje z letalom in stevardesa mu postreže s hrano. On je navdušen, oh, kaj vse je v ponudbi. Vse poje, stevardesa pa mu pravi: 'Na voljo imate tudi toaletne prostore.' 'Oh,' je vzhičen Srb, gleda okoli sebe in ves srečen boža tista majhna mila in plastične stekleničke. Ko se napoti nazaj proti sedežu, skozi odprta vrata zagleda pilotsko kabino. Pristopi in vpraša: 'Kdo ste pa vi?' 'Piloti,' mu odgovori eden od njih. Srb pa navdušeno: 'Ali poznate Kikija?'
Gale in Boban sta se valjala od smeha, jaz pa nisem imela pojma, kaj je v tem tako smešnega. Google, na pomoč!

Nisem živela v Beogradu, ko so bili popularni Piloti, in nisem vedela, da je bil eden od ustanoviteljev te glasbene skupine Kiki Lesendrić. A nič zato, beograjski humor je nalezljiv in kmalu sem morala tudi sama sesti na klopco, da se ne bi od smeha zvrnila po tleh.

Naši psi so medtem tekali po parku, in ko se je moj Woody vrgel na hrbet in se začel valjati po travi, je Gale pojasnil, da je njegova kodrica mojemu kodru povedala vic o zajcu, ki je hodil skozi gozd in srečal mezga. »Kaj neki je to?« se je začudil. »Moja mama je oslica, oče pa konj,« mu je pojasnila. Nato je srečal volčjaka. »Moja mama je volkulja, oče pa pes.« Na koncu je naletel na nekaj, kar je letalo po zraku. »Kdo si pa ti?« »Jaz sem konjska muha.« Zajec se prešerno nasmeji in reče: »O, pajade!«

In medtem ko sem razmišljala, kako zelo sem se od vsega tega oddaljila v času, ko živim zahodno od Srbije, tako da ne poznam več niti ene šale o »kriznih časih«, je Gale, kot da bi mi bral misli, dodal: »To ti povem, kriza je, ni več dobrih vicev … takšnih, saj veš, pri katerih ti je vse takoj jasno.«

»Si že slišala tega?« se Boban še naprej upira krizi. »Pride moški na operacijo in zdravnik ga vpraša: 'Želite anestezijo, ki jo plača zavod za zdravstveno zavarovanje, ali samoplačniško?' 'Dajte mi tisto, ki jo plača zavod,' pravi pacient. 'Dobro,' pravi doktor in začne peti: 'Aja tutaja, aja tutaja, nočka prihaja …'«