Iskanje večjega udobja in nuja po pogonski alternativi

Nedavno sem prebral še eno napoved hudo ostre omejitve avtomobilov z motorjem z notranjim zgorevanjem. Po pisanju Autocara menda Britanci oziroma njihova oblast razmišljajo še bolj radikalno kot doslej – da naj bi bili pri njih od leta 2040 dovoljeni le novi avtomobili, ki bodo izključno na elektriko zmogli prevoziti najmanj 80 km. Sliši se res ostro, tega pogoja danes ne izpolnjuje noben priključni hibrid, le baterijski električni avtomobili.

Ravno te dni je britanski Rolls-Royce predstavil svojega prvega športnega terenca po imenu cullinan. Avtomobil ni majcen, nasprotno. In če pomislim, da bo takšen SUV nekoč namesto s sedanjim bencinskim 12-valjnikom moral voziti na električni ali priključni hibridni pogon, se mi rišejo vprašaji. Če se vmes ne bo zgodil radikalen tehnični preskok, bo moral imeti konkretno zalogo akumulatorjev. Kar ga bo naredilo še težjega, pa že tako je kolos. Ampak cullinan je le skrajnost in ne bo prav pogost.

Ljudstvo po vsem svetu kupuje manj drage, a zdaj že skoraj množične SUV-e, ki so težji in imajo kljub izboljšavam večji zračni upor kot klasični avtomobili primerljive dolžine. Električni pogon naj bi bil simbol alternative, prihaja pa pri marsikateri znamki (Audi, Mercedes, Jaguar, Hyundai-Kia ...) najprej v SUV-modele, ki pač niso simbol varčnosti. To svojevrstno nasprotje med iskanjem večjega udobja in hkratno nujo po pogonski alternativi mi nekako ne gre v račun.