Prvi ambasadorji slovenščine spet skupaj

Celje – Leto pred koncem druge svetovne vojne se je na ljubljansko učiteljišče vpisalo 60 dijakov, maturirali so leta 1948. Sedemdeset let pozneje se jih je pet srečalo v Celju. Čeprav se bližajo devetim križem, so njihove misli in besede jasne. In četudi so minila desetletja, ne bodo pozabili svojih prvih učiteljskih korakov, ki so bili ponavadi v hribih ali na meji. Kamor so jih pač poslali. Svoj poklic so ljubili z vsem srcem.

Vabilu Jelke Maligoj na letošnje srečanje nekdanjih dijakov učiteljišča, srečajo se skoraj vsako leto, so se odzvali Marija Brdovnik, Vera Tič, Nuša Kukman in Vladimir Dostal. Njihove zgodbe so zgodbe drugega časa. Ko so trepetali, ali bodo sprejeti na učiteljišče. V zborniku, ki so ga izdali ob 50. obletnici mature, se spominjajo, kako so jih Nemci poslali na prisilno delo in so kopali jarke okoli Ljubljane. Šola večkrat sploh ni bila ogrevana, dijaki so prezebali, pa še lačni so bili. Nekatere dijakinje, ki so prihajale iz okolice Ljubljane, ki je bila ograjena z žično mejo, so imele prepustnice, vendar se je zgodilo tudi, da prehod ni bil mogoč. Takrat so dijakinje tekle od bloka do bloka, saj režim ni bil povsod enak, da bi vendarle prišle v šolo. Želja vseh, da bi postali učitelji, je bila neizmerna.

»Učili so nas tako, da smo že na učiteljišču imeli radi učiteljski poklic,« se spominja Vera Tič. Maligojeva je poudarila: »Imeli smo čudovite profesorje. Alfonza Gspana, Miroslava Adlešiča, Franca Šuštaršiča, dr. Ivo Šegula, Slavka Mihelčiča … Rekli so nam, da smo prvi slovenski učitelji v novi domovini. Da smo ambasadorji slovenskega jezika.« Tičeva je takoj dodala: »Bili smo velik zaklad za Slovenijo. Ni nam bilo pomembno, koliko denarja bomo dobili v službah. Tudi če ne bi bilo nič.« In res so bile njihove prve zaposlitve velika preizkušnja. Vsakega, ki je končal učiteljišče, je namreč ministrstvo za prosveto z dekretom napotilo, kam mora iti poučevat. Učiteljev je že tako ali tako primanjkovalo, še najmanj pa jih je bilo na meji ali v hribih, kjer ponekod niti šol ni bilo.

Delo na »visoki« šoli

»V šoli smo se učili, da je Štajerska zelena. In sem si okvirno izbrala, da bi šla učit na Štajersko. Pa so me poslali na Resnik. Izkazalo se je, da je bila šola malce pod Roglo, na več kot 900 metrih nadmorske višine. Ni bilo elektrike, še ceste ne! Po kozjih stezicah sem šla,« se spominja Tičeva. Dve leti kasneje jo je na Resniku zamenjala Marija Brdovnik, ki je prej poučevala v Oplotnici: »Na Resniku ni bilo šole, ampak je bil pouk v stari kaplaniji. S kolom sem si morala dvigniti vrata, da sem sploh noter prišla. Smo se pa hecali, da učimo na visoki šoli.«

Vladimirju Dostalu bi se lahko zdelo, da je imel več sreče. Ko je prišel v Zgornjo Velko v Slovenskih Goricah, je namreč dobil v celoti obnovljeno šolo: »Nemci so jo obnovili marca 1945 in po šoli napeljali celo inštalacije za elektriko, vodovod, stranišča. Ampak v vasi vsega tega ni bilo. Pa sem lahko gledal stikalo, ampak elektrike ni bilo.«

Kruti časi

Mladim učiteljem so morali ljudje oddajati sobe. Maligojeva je na Ptuju stanovala pri mesarju: »Soba je bila tako majhna, da je bilo prostora le za posteljo. Nič mi niso ogrevali. Zvečer sem brala v rokavicah in vsako jutro mi je voda zmrznila v lavorju. V enem letu nisem niti enkrat dobila tople vode. Tudi hrane je bilo malo, pa sem inštruirala kmečke otroke za jajca, bila sem tudi suflerka v gledališču, kjer sem delala med drugimi z Nado Božič.«

Brdovnikova se spominja, da sta jo nekoč obiskala miličnika: »Dolgo sta čakala, da sta me zaslišala. Takrat smo namreč učili ves dan. Dopoldne ene razrede, popoldne druge. Sta pa hotela vedeti, ali pri kmetu, kjer sem stanovala, kaj koljejo. Vrtala sta, kje je meso. Pa sem jima rekla, da mesa ni, da nimajo tako rekoč ničesar, da si zjutraj krompir skuhajo in da je to vse. Ko sta šla, se je izkazalo, da so domači poslušali, kaj sem povedala. Od takrat so mi zaupali.«



Dostal je za začetek dobil drugi razred, v katerem je bilo kar 65 otrok: »Veliko jih med vojno sploh ni hodilo v šolo. In tako sem imel v razredu osemletnice in štirinajstletnike, ki so bili lahko tudi zelo napadalni do teh deklic. Pa sem jih obvladal. Ko sva pred nekaj leti z ženo obiskala Zgornjo Velko, kjer sem prvič učil, sem srečal svojega učenca, s katerim sva le štiri leta narazen. In sva se gledala dva starčka.«

Novemu srečanju naproti

 

Razmere, v katerih so delali, so bile težke. Dela, glede na to, da učiteljev ni bilo, je bilo ogromno. Brdovnikova tako glasno pove: »Danes pojma nimajo, kako je bilo včasih. Hoditi smo morali na vse sestanke, porabili so nas pri vseh volitvah, učili smo ves dan. Kakšne nadure! Sploh nismo vedeli, kaj je to.« In so se utrdili, pravijo. Tako se že veselijo prihodnjega srečanja. Leta so lahko le številka.