Vodnikovo leto: gospod prihaja iz Prešernove sence

Lani smo proslavljali stoletnico smrti Ivana Cankarja, 8. februarja letos se bomo tako kot vsako leto spominjali smrti Franceta Prešerna – in letošnja 170. obletnica bo rahlo okrogla – celo leto 2019 pa bo posvečeno dvestoletnici smrti še tretjega, najstarejšega mojstra pisane besede, Šiškarja Valentina Vodnika.

Duhovnik, slovničar, pesnik s prvo objavljeno slovensko pesniško zbirko, novinar in urednik prvega slovenskega časnika, Lublanskih novic, pisec prve kuharice in babiškega priročnika v slovenščini je bil rojen pred 261 leti, 3. februarja 1758, v premožni kmečki družini v Zgornji Šiški na domačiji pri kamniti mizi, umrl pa je na današnji dan pred natančno dvesto leti: 8. januarja 1819.

Na podstrešju njegove rojstne hiše so včeraj sogovorniki Tine Popovič, direktorice inštituta Divja misel, upravljalca Vodnikove domačije Šiška, napovedali bogato žetev Vodnikovega leta. Začelo se bo danes ob petih popoldne, ko bodo v Vodnikovi domačiji prvič na ogled originali iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice, med njimi Pratika in rokopis Pesmi za pokušino, nadaljevalo uro kasneje z vodstvom po stalni razstavi in končalo s hišno predstavo o Valentinu Vodniku.

Valentin Vodnik sicer ni pozabljen, je pa po nepotrebnem v Prešernovi senci, saj sta zaslužna na različnih področjih. Vodnik je po besedah dr. Luke Vidmarja z ZRC SAZU med najbolj zaslužnimi za slovenski jezik, zadnji polihistor, jezikoslovec, geolog, zemljepisec in sposoben jezikoslovec. Vsekakor je bil za tiste čase tudi dober pesnik. Vodnik je bil zelo angažiran, zato se je tudi lotil časnikarstva. Čas Ilirskih provinc je za slovenščino izjemno pomemben. Jernej Kopitar (na Dunaju), baron Žiga Zois in Vodnik so namreč pri oblasteh lobirali za slovenski jezik, za slovensko identiteto. Valentin Vodnik je svoj vrh dosegel pod Francozi – tedaj je bil tudi ravnatelj vseh ljubljanskih šol. Njegove zapise odlikuje tudi izjemna francoščina, sicer pa je bil pravi poliglot.

Polihistor

Vodnik se je pod mentorstvom Žige Zoisa ukvarjal s številnimi področji, za razvoj slovenskega jezika pa so bile izjemno pomembne Lublanske novice, ugotavlja mag. Marijan Rupert iz Nuka. Vodnik je dvignil slovenščino na raven, ki je danes samoumevna. NUK hrani veliko njegovih rokopisov, skoraj vse. Valentin Vodnik je bil na nek način Prešernova senca, do nepotrebnih nasprotij pa je prišlo zaradi političnih razhajanj med staroslovenci in mladoslovenci, ki so hvalili Prešerna. Nedvomno pa Vodnik v kontekstu časa ni nič manj pomemben od Prešerna, je prepričan Marijan Rupert.

Oživljeni Vodnik

Veliko bodo strokovnjaki in splošna javnost o Valentinu Vodniku izvedeli zadnji dan januarja na enodnevnem simpoziju Oživljeni Vodnik, ki ga pripravljajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti in oddelkom za slovenistiko v Prešernovi dvorani SAZU in na Vodnikovi domačiji. Na njem bodo osvetlili Vodnikovo življenjsko pot, njegov raznovrsten opus ter bogato knjižno in rokopisno zapuščino z novimi spoznanji, ki segajo na področje jezikoslovja in klasične filologije, literarne zgodovine in folkloristike, splošne in kulturne zgodovine, arheologije, teologije, novinarstva, prevajalstva, arhivistike in tudi naravoslovnih ved.

Dr. Irena Orel s filozofske fakultete, ki bo poleg dr. Andreje Legan Ravnikar vodila simpozij, poudarja, da je Valentin Vodnik ogromno naredil za slovenski jezik, ne samo za pesništvo, saj gre v njegovem opusu za prevode strokovne literature, pisanje zgodovine. Sestavil je slovar v slovenščini, za kar gre zahvala tudi Francozom in Ilirskim provincam, saj je bil rokopis v nemščini. Kot ekspert za kranjsko različico slovenščine je v poskusnih listih slovarja že leta 1813 upošteval tudi prekmursko slovenščino. Vodnik je tvorec terminologije, ki jo je uporabil v kuharski knjigi, knjigi o babištvu, zaslužen je za upravno, politično, vojaško, časnikarsko terminologijo. Zaslužen je tudi za tvorjenje slovenskih besed, njegova je tudi beseda »novice«.
Študentje za letošnjo stoletnico ljubljanske univerze pripravljajo slovar Vodnikovih kuharskih izrazov. Pri sosedih Vodnikove domačije, v gostilni, pa so svojo ponudbo razširili z nekaterimi »novimi« jedmi iz Vodnikovih kuharskih knjig.

Devetnajsto stoletje

Valentin Vodnik je uvedel XIX. stoletje, čas, ko se je oblikoval slovenski narod in slovenska družba; iz XIX. stoletja izvira večina ustanov (parlament), kulturnih oblik (knjižnice) in paradigem, ki jih živimo danes, pa vendar je po besedah zgodovinarja dr Marka Zajca z Inštituta za novejšo zgodovino seznanjenost s tem stoletjem skromna. Devetnajsto stoletje bodo orisali strokovnjaki v mesečnih pogovorih: že 24. januarja bosta zgodovinarja dr. Rok Stergar in dr. Jernej Kosi s FF na Vodnikovi domačiji spregovorila o Stoletju naroda, sledili bodo pogovori, podnaslovljeni kot stoletje žensk (21. februarja), telesa (21. marca), razvoja (18. aprila) in migracij (23. maja). Vse pogovore bodo uvedle interpretacije tekstov v arhaični slovenščini, da se bodo vsi skupaj lažje vživeli v pretekle čase.

V Vodnikovi domačiji je urejena v omejenem prostoru majhna, a bogata spominska soba s preprostim konceptom: Valentin Vodnik v času in prostoru. Avtor razstave Slovenščina oživljena in druge zmage zadovoljnega kranjca Valentina Vodnika mag. Janez Polajner je pojasnil, da je tako predstavljeno razsvetljenstvo, Ljubljana v XIX. stoletju in Valentin Vodnik. Tina Popovič pa je dodala, da ob pomanjkanju originalnega materiala iz Vodnikovih časov spominsko sobo odlično zapolnjujejo ilustracije akademske slikarke Milanke Fabjančič.

Ljubljanski vodnik našel Vodnika

V hišni predstavi Ljubljanski vodnik našel Vodnika (grozljiva komedija s pesmijo in plesom) je Valentin Vodnik predstavljen v konceptu domišljijske norosti, norosti, ki jo omenja sam Vodnik, blizu pa je tudi avtorju Andreju Rozmanu Rozi. V češčini pomeni vodník (v češčini je naglas na prvem zlogu) povodnega moža, predstava pa je ekološka, pojasnjuje avtor: ker smo zastrupili vodo, v kateri živijo, pridejo ven kot begunci iz onostranstva. Z njimi pripravi neodvisna novinarka intervju (Vodnika igra Roza sam, kot novinarko pa si je od začetka zamislil Alenko Tetičkovič z njenim štajerskim naglasom).

Rozmana je fasciniralo, kaj je Vodnik naredil za slovensko časnikarstvo z Lublanskimi novicami. Besede je iskal med ljudstvom, medtem ko jih je Jernej Kopitar iskal v hrvaščini, srbščini in drugih slovanskih jezikih. Prav beseda novica je Vodnikova, medtem ko je Kopitar uveljavljal vest. XIX. stoletje je bilo obdobje srbohrvatizacije slovenščine, ugotavlja Rozman. Francozi so želeli uradni Telegraf v Ilirskih provincah izdajati v hrvaščini, Vodnik in Zois pa sta se borila za slovenščino. Andrej Rozman meni, da je Vodnik Kopitarja še bolj sovražil kot Prešeren. In še: Vodnik je dosledno pisal o Lublani in lubezni, j-ji so prišli kasneje.

Jezikoslovka Irena Orel je pojasnila, da je Vodnik jemal besede iz narečja; sicer pa je šlo za slovenjenje nemških besed, ne za menjavo slovenskih z drugimi slovanskimi. V bran Kopitarju je Luka Vidmar pojasnil, da je antipatija med Vodnikom in Kopitarjem izhajala iz osebne zamere. Pozabiti se ne sme niti, da je imel Vodnik večino življenja do prisilne upokojitve (zaradi sodelovanja s Francozi) zagotovljeno službo: kot duhovnik, učitelj (tudi Kopitarjev).

V sklopu Vodnikovega leta se bo aprila in maja pod vodstvom Luke Vidmarja kolesarilo po Vodnikovi Ljubljani, saj je po njegovih besedah za razumevanje pomembno, da hodimo po mestih, kjer se je kaj dogajalo. 2. februarja bo vodja rokopisne zbirke v Nuku Marijan Rupert vodil po Vodnikovi zapuščini in izvirnih dokumentih.

Že jutri bo v Šolskem muzeju Vodnikova učna ura. Programi za otroke pa so na Vodnikovi domačiji stalnica – kot tudi Vodnikovanje ob njegovem rojstnem dnevu, ko bodo med drugim otroci reševali Vodnikove uganke.

Zoisovo leto

Je pa leto 2019 tudi Zoisovo leto, ki bo obeleženo z razstavo o knjižnici barona Žige Zoisa v Nuku, znanstvenim simpozijem, razstavo Od baroka do razsvetljenstva v Mestnem muzeju; v seriji pogovorov na Vodnikovi domačiji pa bodo jeseni govorili o Zoisovem literarnem salonu in mecenstvu.

Lublanske novize

Prva številka Lublanskih noviz je izšla 4. januarja/prosinca leta 1797. Devet let prej je v Ljubljani začel izhajati Laibacher Zeitung, katerega zadnja številka je izšla leta 1914. Leta 1797 je izšlo 95 številk Lublanskih novic, leta 1798 še 78, v naslednjih dveh letih pa po 52 številk. Zadnja številka Lublanskih noviz je izšla 27. decembra/grudna leta 1800. Janez Bleiweis je prvo številko Kmetijskih in rokodelskih novic izdal triinštirideset let kasneje, 5. julija 1843, zadnja številka pa je izšla 26. decembra 1902 kot 52. številka 60. letnika. Predlansko jesen je začelo Delo izdajati Lublanske novice, ki so kot samostojna edicija izhajale od 26. oktobra 2017 do 28. junija 2018 (skupaj 36 številk), kot del četrtkovega Dela pa še do 27. decembra 2018.