Nevenka Simić, voznica električnega Kavalirja, je žena in mati dveh otrok, rojena v Bijeljini v Bosni in Hercegovini. Od leta 2009 z družino živi v Ivančni Gorici. Pravi, da si je vedno želela biti poklicna voznica, že od malega.

Ko ste si to takrat želeli, je verjetno bil to le moški poklic?

Seveda, in so mi vedno govorili: Daj, Nevenka, pusti to, to je za fante, to ni za punce. Ko sem leta 2019 naredila izpit za tovornjak, mi je mama rekla, da drugega od mene niti ni pričakovala. Nikomur nisem povedala, da sem šla delat izpit.

Očitno vam je že zgodaj v življenju bilo jasno, kaj si želite.

Zelo dobro vem, kaj želim. (smeh)

Kako ste pa postali voznica Kavalirja?

Prijavila sem se na akademijo LPP, nato pa so me povabili na pogovor. Tam mi je komisija ponudila, če bi vozila Kavalirja. Bila sem presenečena in navdušena, da so mi to ponudili. To je poklic za tiste, ki imajo radi ljudi. Jaz pa rada vozim, rada se pogovarjam, rada se pošalim.

Vozite po območju, namenjeno predvsem pešcem in kolesarjem. Verjetno morate biti ves čas na preži, da koga ne povozite.

Res moram zelo paziti. Kavalir je namreč neslišno vozilo, tako da je včasih treba malo potrobiti. Vse večja gneča je in pač voziš počasi, ker veš, da hitreje ne gre. Običajno vozim s hitrostjo deset kilometrov na uro, Kavalir pa gre največ štirideset kilometrov na uro.

Kolesarji so hitri, pešci pa gledajo v svoje telefone.

Ja, pa še slušalke imajo, tako da nič ne ne vidijo, nič ne slišijo. Mi pa preprosto moramo biti zelo pozorni. Na srečo nisem še nikogar zadela in upam, da bo tako tudi ostalo.

Kako pa je upravljati Kavalirja? Ste imeli kakšno posebno usposabljanje?

Kolegi vozniki so me štirinajst dni učili, saj ko sem prišla, nisem poznala Ljubljane. Po tem uvajanju pa sem začela samostojno voziti. Fantje so bili zelo prijazni in so mi veliko pomagali. Še vedno je tako, če česa ne vem, jih vprašam.

Kavalir je na električni pogon, kajne?

Da, in ko končam službo, ga dam čez noč polnit.

»Res moram zelo paziti. Kavalir je namreč neslišno vozilo,« pravi Nevenka Simić. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kdo pa so večinoma vaši potniki?

To so predvsem starejši, ki težje hodijo, ki imajo bergle … Sicer pa v mestnem središču pridemo povsod, saj je Kavalir majhno, ozko vozilo. Se pa vsi radi pogovarjajo. Delam tudi v Grosupljem in imam povsod veliko zgovornih strank. Res so veseli, ko pridem po njih. Malo se pošalimo, jaz poslušam njih, oni pa mene. Pa smo vsi veseli.

Torej vas pokličejo?

Pridem na poziv in jih vozim po mestnem središču, imamo pa tudi Klinko Kavalirja, ki vozi do ljubljanskih klinik in med njimi, torej izven območja, kjer sicer vozimo drugi Kavalirji. Nekateri res ne morejo hoditi in jih zato pridemo iskat na dom. Odpeljemo jih po opravkih, in ko končajo, pokličejo in jih odpeljemo domov. Če ne gredo k zdravniku, gredo običajno na mestno tržnico ali pa v trgovino.

Prevažate tudi turiste?

Včasih me zaustavijo in vprašajo, če jih peljem. Pa jih odpeljem, kamor želijo.

Ste imeli kakšno slabo izkušnja s potniki?

Do zdaj ne. Na vožnjah se imam res lepo.