Umrl je kolumbijski umetnik Fernando Botero

V visoki starosti 91 let je umrl kolumbijski slikar in kipar Fernando Botero, poroča mednarodni tisk. Po vsem svetu je zaslovel kot eden najprepoznavnejših umetnikov Latinske Amerike, kar je dosegel z značilnimi upodobitvami predimenzioniranih, debelušnih, humornih, a sočasno izrazito senzualnih figur.

Umrl je v bolnišnici v Monacu. Trpel je za pljučnico in parkinsonovo boleznijo.

Najslavnejši umetnik Kolumbije

Botero je veljal za najslavnejšega še ustvarjajočega umetnika Kolumbije in tudi sam se je označil za »najbolj kolumbijskega med kolumbijskimi umetniki«, četudi je večinoma živel v Parizu. Pred dobrim desetletjem, leta 2011, je ob odprtju razstave na Dunaju za Delo povedal, da »cilj umetnosti ni prikazovati resničnost, temveč ustvarjati lastni svet«.

Prepričan je bil tudi, da mora biti umetnik najprej trdno zasidran v lokalni tradiciji, in poudarjal, da mu je uspelo izogniti se pastem kulturnega kolonializma – skušnjavi, da bi sledil usmeritvam, ki prevladujejo v umetniških prestolnicah, New Yorku, Parizu ali Berlinu.

Botero se je rodil leta 1932 v kolumbijskem mestu Medellin. Oče je bil trgovski potnik in je zelo zgodaj umrl, vendar je Botero kljub temu kot prvi v družini uspešno dokončal srednjo šolo. Že kot otrok je rad risal. Pri devetnajstih se je preselil v Bogoto, risal za neko literarno revijo in gledališče ter se začel družiti s tamkajšnjimi umetniki. Tu je pripravil tudi prvo razstavo in na njej predstavil dela, ki so nastala pod vplivom Picassa in Gauguina.

Najraje je upodabljal ženske figure

Kmalu zatem je odpotoval v Evropo, najprej v Barcelono in Pariz, kjer je v Louvru kopiral stare mojstre, nato je obiskal še Italijo.

Sredi petdesetih let se je vrnil v Bogoto, nato nekaj let živel v Mehiki, vendar se je znova vrnil domov v Bogoto. Na začetku šestdesetih let je živel v New Yorku, od leta 1973 pa v Parizu.

Njegova umetnost, odprta k široki javnosti, je že zdavnaj postala del popularne kulture. Največkrat je slikal ženske figure, nadvse rad gole. Na postelji, pred ogledalom, oknom, slikarjevim platnom, ob morju ...

Nekateri umetnostni kritiki so menili, da se v njegovih delih zrcali latinskoameriška ljudska umetnost, in sicer v uporabi ploskovitih, živih barv in drznih oblik, obenem pa se je naslanjal tudi na stare mojstre, ki jih je posnemal v mladih letih.