Pravica do prostora in časa

Konceptualne nastavke razstave, ki jo vsako leto priredi priznana revija za sodobno fotografijo Camera Austria, je presekala pandemija. Razmislek o mestu ter kakovosti življenja, ki ga je narekoval okvir lanskega projekta Gradec – mesto kulture, je v času praznih ulic, policijske ure in fleksibilnega dela na daljavo dobil nove razsežnosti. Raziskava o javnem prostoru je postala tudi raziskava o javnem času.

Čas potrebujemo, čas si vzamemo, ga izgubljamo, najdemo, izkoristimo in delimo. »A vendar čas nikoli ni povsem naš, čeprav živimo v njem in skozenj,« so zapisali kustosi, ki so razstavo snovali med Avstrijo in Kanado, ta pa je v času koronavirusa postala fizično nepremostljiva. Znana prostorsko-časovna stiska je bila med pandemijo še bolj vidna in otipljiva. Meja med zasebnim in javnim prostorom je zabrisana ali je celo izginila, tudi časovni gabariti delovnega in prostega časa so postali fleksibilni, so ugotavljali. Tako je v razstavljenih umetniških delih, ob katerih naj bi predvsem razmišljali o kakovosti življenja, vedno bolj silila v ospredje še ena pomembna kategorija – delo ... in s tem povezan pomislek, kaj nam bo javni prostor, če nimamo prostega časa, da bi ga lahko uporabljali.



V duhu participatornosti so se pri Cameri Austrii odločili zapustiti institucijo – galerijo in se podati med ljudi, da bi spoznali, kako si prebivalci predstavljajo »dobro življenje v mestu«. Skupina umet­nic je med prebivalkami hitro rastoče graške soseske Eckenberg izvedla delavnico, katere izsledki preraščajo umetniškost in se selijo na polje socialnega projekta. Umetnice Maja Bekan, Annette Krauss in Julia Wieger v Šoli temporalnosti (SoT) ponavadi skozi socialno interakcijo s subjekti pristopajo k raziskovanju časa. Pandemija je njihovo metodologijo precej spremenila in jih prisilila v uporabo novih formatov. Ker niso mogle biti fizično prisotne v Gradcu, so se z dvanajstimi ženskami različnih starosti in poklicev – od študentke do voznice tramvaja, mestne vrtnarke, vzgojiteljic in novinarke, povezale prek družabnih medijev ter si z njimi od marca 2020 do marca 2021 (ko se je razstava odprla) dopisovale o doživljanju časa. Zanimalo jih je, kako čas, ki ga imamo za samoumevnega, vpliva na naša družbena razmerja in življenje med karanteno.

Pogovori so potekali v ciklih. Nastal je nekakšen scenarij, ki so ga na stenah galerije predstavile na plakatih v iznajdljivi grafični podobi e-dialogov, na katerih izstopajo štiri teme; čas in delo, čas in dom/migracije, javni čas in nepredvidljiva prihodnost. Nam čas teče enako? Je ljudem, ki so med pandemijo ostali brez dela, čas tekel enako kot delavcem v izpostav­ljenih poklicih, so s sodelujočimi hotele ugotoviti avtorice projekta.


 

Kaj je javni čas

Izhajale so iz predpostavke, da je pandemija pomembno spremenila naše doživljanje (javnega) prostora. Pisarne so se preselile v domače kuhinje in dnevne sobe. »Obstajata dve strani moje delovne mize. Ena stran je lepo ozadje za sestanke prek zooma. Ko pa delam sama, raje sedim na drugi strani, da gledam lepšo stran sobe. Ko se prižge zelena luč na zaslonu, sem v javnem prostoru,« je to spremembo slikovito opisala ena od udeleženk raziskave.

Spremenil se je tudi odnos do časa. Umetnice je zanimalo, kako njihove sogovornice doživljajo javni čas. »Nikoli še nisem slišala za javni čas. Morda je javni čas, ko sem v mestu … ali v tramvaju … ali pač na javnem mestu,« je med prvim in drugim zaprtjem javnega življenja razmišljala dijakinja, ki je sodelovala pri umetniškem projektu. Kaj pa javni čas med koronavirusom, so jo vprašale avtorice. »Ta začne teči, ko si nadenem masko ali ohranjam varno razdaljo,« je odgovorila.

Druga udeleženka je razmišljala drugače. »Mislim, da javnega časa ni, ker je med ljudmi toliko razlik. Morda bi bil javni čas lahko zvečer, ko so poročila in vsi sedimo pred televizorjem, da bi videli, kaj se dogaja s koronavirusom,« je menila in odprla razmislek o razmerjih moči, nevidnih poklicih, prekarnosti, neenakosti in privilegijih, razlikah med nami, ki so se v pandemiji še poglobile.
 

Učinkovitost je časovna kategorija

Kako drugače prostor in čas dojemajo ljudje, ki živijo s telesnimi pomanjkljivostmi, na razstavi Camera Austria predstavlja umet­nica Eva Egermann. V reviji Crip (naslov napeljuje na pohabljeno telo, »kriplja«), ki ji urednikuje, se je vladavini hiperproduktivnih teles, ki jih ustoličuje kapitalizem, postavila nasproti s prikazom življenja ljudi z »nekonform­nimi telesi«. »Živimo v družbi, v kateri moraš biti mlad, lep, fit in produktiven, kaj pa če to nisi? Eva Egermann se ne osredotoča le na ljudi s telesnimi pomanjkljivostmi, ampak tudi na transspolne osebe in razmišlja, kako čas teče njim, ko gredo skozi proces spremembe spola,« je pristavil Reinhard Braun, umetniški direktor revije Camera Austria, in nadaljeval: »Učinkovitost je v resnici časovna kategorija; izkoristiti čas, narediti največ v najkrajšem času,« je poudaril nevidne spone, ki »normalnim« ljudem narekujejo »normalen« ritem mesta. Da bi lahko participirali pri vsakdanjih transakcijah, ljudem z oviranostmi čas teče drugače, je pojasnil in ponudil primer zapletenega postopka vstopanja človeka na invalidskem vozičku na mestni tramvaj, kar zahteva časovno-prostorsko usklajeno ­koreografijo.



Kot upor proti hegemonističnemu razumevanju učinkovite izrabe časa in fleksibilnosti med delovnim in prostim časom, ki nam ga odreja neoliberalni kapitalizem, je galerija Kunsthaus spremenila tudi čas odprtja razstave Camera Austria. Galerija v drugem nadstropju je odprta v »neobičajnem« času, od 12. do 20. ure, in na udobne sedežne ali ležalne površine vabi obiskovalce, da izkoristijo prostor po svoje – za ogled razstave, počitek ali delo. Pri tem ne smemo spregledati detajla, namreč tapiserije, s katero so prekrite površine galerijskega prostora in je stkana posebej za to razstavo. Na njej je namreč v angleščini in nemščini izvezen Marxov citat, ki govori o natančnem fizičnem ekvivalentu ene ure v delovnem procesu (kot je na primer dolžina niti, iz katere predilni stroj v eni uri stke blago).

Da bi še bolj poudarili svojo angažiranost proti kapitalistični logiki v galeriji, med razstavo ni finančne transakcije; ni vstopnine, niti revij in knjig ni mogoče kupiti, je poudaril kustos Helmut Weber. Delež javnih sredstev, ki so jih dobili za kulturne projekte, je Camera Austria redistribuirala v druge socialne projekte, ki v času vladanja desne politične opcije v Gradcu težje dobijo sredstva. Tako si želijo pri Cameri Austrii poudariti aktivno vlogo razstavnih prostorov in galerij, »zlasti tistih, ­namenjenih sodobni umet­nosti, ki v družbi ostajajo zadnje zatočišče kritične misli in prostor za razpravo«, je prepričan ­Reinhard Braun.


 

Prihodnost zdaj!

Na razstavi hegemonijo zahodnega linearnega razumevanja časa izpodbija vrsta umetniških in filozofskih konceptov, ki spreminjajo perspektivo in revolucionirajo čas. Med njimi je afrofuturizem, ki ga v Gradcu zastopa Black Quantum Futurism Collective. Da prihodnost ni nepredvidljiva, ampak je v tkanini vesoljnih možnosti že zapisana in je dobra za vse, sta prepričani pesnica in glasbenica Camae Ayewa, znana tudi kot Moor Mother (Slovenijo je obiskala pred leti, lani so na Jazz festivalu Ljubljana v realnem času prenašali njen najnovejši projekt), in odvetnica ter aktivistka Rasheedah Phillips, ki sta v zadnjem času vodilni zagovornici ideje alternativne resničnosti.

»Linearno razumevanje časa zbuja občutek objektivnosti. Zdi se, da ima čas moč nad nami, da smo mu podrejeni, kar ne drži, saj vsak občuti svoj osebni, subjektivni čas in ritem – različne skupnosti in družbe različno razumejo čas. Linearno dojemanje časa se je vzpostavilo hkrati z institucijo imperializma, kolonializma in sužnjelastništva. Afrofuturizem pa razpira pojmovanje časa na različnih ravneh, tako da ljudem, skupnostim, ki jim je bila pravica do sodelovanja pri kreiranju prihodnosti sistemsko odvzeta in preprečena, omogoča dostop do lastne zgodovine in korenin. Možnosti, kako lahko iz tega zgradijo nekaj novega, je neskončno,« je z umirjenim glasom Moor Mother razložila bistvo ideje v enem od videov, v katerem umetniški tandem kombinira zvočne pokrajine z aktualnimi družbenopolitičnimi vprašanji, s katerimi se soočajo predvsem temnopolti v ZDA. Kolektiv z radikalno kronopolitiko resda obravnava predvsem rasizem v ZDA, kjer so temnopoltim prebivalcem s sistemskim onemogočanjem (stanovanjska, bančna, socialna, izobrazbena politika) ukradli možnost aktivnega soustvarjanja vizije prihodnosti, a tudi preostalemu svetu ponuja alternativni razmislek.




Na razstavi je na ogled videoinstalacija, ki jo spremlja meditativni glas umetnice, ki nas nagovarja, naj svoje misli razporedimo v tri predale: preteklost, sedanjost in prihodnost. Potem pa nas s preprosto vajo vodi do spoznanja, kako preprosto je ustvariti novo prostorsko-časovno zavest o možnih prihodnostih. Po vzoru kvantne fizike, da dva delca lahko vplivata drug na drugega, tudi če nista prostorsko povezana, afrofuturizem radikalno spreminja odnos do prihodnosti. Zagovarja tezo, da boljše prihodnosti ni mogoče doseči z analiziranjem preteklosti ali čakanjem na boljši jutri, temveč si je treba idealno prihodnost zamisliti in k njej stremeti z dejanji v sedanjosti.



Podobno nelinearen koncept časa in upor proti zakoreninjeni kolonialistični logiki sta predstav­ljena v pravljičnem svetu umetnice Amande Strong, ki v stop motion animiranem filmu Biidaaban pripoveduje o mladem (nebinarnem) človeku, pripadniku kanadskih staroselskih ljudstev iz skupine Anišinabe. S tisočletnim prijateljem v gentrificirani, pozidani in zastraženi soseski obirata drevesni sok, da bi ohranila tradicijo pridelovanja javorjevega sirupa. Pri tem vztrajata, četudi jima naseljenci to skušajo preprečiti z zagrajevanjem dreves.

Čeprav je, kot rečeno, pandemija okrnila nastanek del in njihovo razstavljanje, pa je k zastavljenemu in zdaj predrugačenemu konceptu razstave Camera Austria prispevala nov zorni kot. Naše razumevanje časa in prostora se je v tem času radikalno spremenilo, zato razstava, ki skoraj izključno predstavlja umetnice in njihova dela, čeprav strnjena v eno sobo, razpira prostor in čas temeljitemu premisleku o konceptih, ki jih imamo tako pogosto za ­samoumevne.