Mankica Kranjec - Posebnosti gledališke fotografije

Mankica Kranjec je novinarka, fotografinja, popotnica, pisateljica in še kaj. Najbolj je znana po popotnih fotoreportažah ter turistični, portretni, koncertni, poročni in gledališki fotografiji. Svoje fotografije je razstavljala tako skupinsko kot samostojno. S fotografsko razstavo Po stopinjah mojega deda, s fotografijami poti in krajev, po katerih je hodil njen ded Miško Kranjec, je obkrožila Slovenijo.
 

Nedavno ste prejeli kar tri nagrade na mednarodnem natečaju za gledališko fotografijo.

Gre za mednarodni gledališki fotografski natečaj Theatre Exposed, ki ga kurira Irina Averina in na katerega so se letos prijavili fotografi iz devetnajstih držav. Na tem tekmovanju sem sodelovala prvič. Na svetovni dan gledališča mi je kuratorka sporočila lepo novico. Kot edina sodelujoča fotografinja iz Slovenije sem prejela tri prve nagrade med profesionalci, in sicer v kategoriji portret, umetnost in v prosti kategoriji. Zmagovalne fotografije natečaja so običajno razstavljene na skupinski razstavi v Ukrajini. Lani bi moralo biti odprtje razstave tudi v ZDA in na Japonskem, ampak so jo zaradi epidemije prestavili na splet, tako bo najverjetneje tudi letos.

Bolj znani ste po reportažni in koncertni fotografiji, gledališka fotografija je nekaj drugega, kajne?

Pod gledališkim odrom ves čas iščem dobre kadre in mislim na svetlobne razmere, ki so v gledališču običajno težke in polne izzivov. Hkrati sem popolnoma osredotočena na obrazno mimiko, telesno izraznost in prezenco igralcev. Prav tako skušam biti čim bolj neopazna in tiha, medtem ko lovim v objektiv odrsko magijo. V tehničnem smislu se torej gledališka fotografija ne razlikuje od koncertne ali reportažne, toda v sebi ima nekaj posebnega.

Ko fotografiram v gledališču, imam občutek, da se okrog mene zgodi čarovnija. To je trenutek, ko se ugasnejo luči in ko se režija, dramaturgija, kostumografija, scenografija, luč, koreografija in glasba zlijejo v popolno celoto. Imam ta edinstveni privilegij, da lahko trenutke te minljive odrske lepote ulovim v objektiv za vedno.
 

Predvidevam, da take fotografije nastajajo na generalkah oziroma kostumskih vajah.

Saj veste, kaj običajno piše pred vstopom v gledališko dvorano – fotografiranje in snemanje predstav ni dovoljeno. Prav zato, ker gledališki ustvarjalci gledalcem med predstavo želimo omogočiti mir in tišino, tudi uradne fotografije običajno nastanejo na generalkah ali vajah. Takrat lahko posamezne prizore tudi ustavimo in ponovimo. Sploh če gre za večje produkcije, je zame pomembno, da lahko fotografiram dogajanje z vseh strani odra in čim bolj ­celostno zajamem občutke igralcev.

Če imate posebno promocijsko fotografiranje, vam verjetno precej pomaga odrska tehnika, zlasti osvetlitev?

Promocijsko fotografiranje mi je zelo pri srcu. Ker običajno v tej fazi predstava še ni končana, moram kot fotografinja najti pravi način, kako ustvariti čim bolj zanimive fotografije. Na srečo so gledališča zelo dobro opremljena z vsemi mogočimi tehničnimi pripomočki in reflektorji, zato se je igrati s svetlobo v gledališču res imenitno. Na promocijskih fotografiranjih se rada opiram na malce bolj nevsakdanje ideje in skušam iskati vizualne podobe, ki bodo izžarevale esenco teksta, a hkrati dovolj pritegnile gledalce, da si bodo predstavo v gledališču ali prek spleta dejansko hoteli ogledati.
 

Se v to, kako fotografirate gledališko predstavo, močno vpleta režiser oziroma režiserka?

Za moje delo je pomembno, da se vedno vnaprej podrobneje seznanim s predstavo, spoznam z igralci in raziščem možne tehnične omejitve, s katerimi se lahko srečam med fotografiranjem predstave. Zato večkrat obiščem vaje že med procesom ustvarjanja. Prav tako se z režiserjem pred fototerminom vedno podrobneje pogovoriva o predstavi. Opozori me na posamezne poudarke predstave, ki so pomembni za zgodbo, in mi pove, pri katerih prizorih moram biti pazljiva. Resda ima vsak režiser svoj način dela, toda doslej sem imela vedno proste roke pri delu, s svojimi fotografijami sem ustvarila avtorski vizualni zapis predstav.

Vse tri nagrajene fotografije so nastale za predstavo režiserja Jaše Kocelija, sicer pa z njim veliko sodelujete.

Z izvrstnim režiserjem Jašo Kocelijem delam od leta 2014, ko me je prvič povabil k sodelovanju. Takrat smo v Gleju z ekipo pripravili prvi skupni projekt Nemo mesto. To je bil moj prvi korak v svet gledališke fotografije, ki me je popolnoma prevzel. V zadnjih sedmih letih smo skupaj ustvarili več kot petnajst gledaliških predstav doma in v tujini. Zares velik užitek je delati s tako nadarjenimi ljudmi.

Omenjene tri nagrajene fotografije so nastale za izjemno predstavo Trojanke, ki je bila premierno uprizorjena aprila leta 2018 v SNG Nova Gorica in je kasneje gostovala na Cipru. Izpovedna fotografija trojanske kraljice Hekabe s tančico in krvavimi solzami je krasila plakate in naslovnico gledališkega lista, fotografija bojevnika v rdečem dimu se je pojavljala v okviru promocije predstave, fotografija (lepe) Helene pa je bila posneta na odru med generalko.
 

Pandemično leto je bilo slabo tako za poklicne fotografe kot za gledališčnike. Pa vendar ste kot fotografinja sodelovali pri Kocelijevi sveži predstavi Preblizu z Leo Mihevc in Domnom Valičem.

Slabo pandemično leto se nadaljuje in ni mu videti konca. Pa vendar naša ekipa ni počivala. Ponosna sem, da nam je uspelo tudi v teh časih, ki so izjemno težki za umetnost, ustvariti Preblizu. Pri tej avtorski predstavi, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Paviljon s Cankarjevim domom, sem sodelovala kot fotografinja, avtorica vizualij, ki se projicirajo na scenografijo, avtorica videov in svetovalka pri snemanju. Ker so teatri še vedno zaprti, smo z ekipo morali najti dober način, kako približati zgodbo gledalcem za zasloni, zato smo ustvarili gledališki film, ki je v domovih številnih gledalcev zaživel svoje življenje in požel zelo lepe odzive.