Spregledana nagrada slovenskim arhitektom

Širši javnosti je manj znano, da na Češkem od leta 2018 podeljujejo Plečnikovo nagrado za najboljše arhitekturne dosežke.­ Ob 150 obletnici Plečnikovega rojstva so nagrado razširili v tako imenovano srednjeevropsko Plečnikovo nagrado, ki so jo ­letos podelili avtorjem izjemnih arhitekturnih stvaritev tako na Češkem kot na Slovaškem, ­Madžarskem in Poljskem. Med prejemniki so bili tudi slovenski ustvarjalci.

Plečnikova vrnitev na Praški grad

Osrednjo slovesnost je spremljala vrsta pomembnih dogodkov, od odprtja razstav Plečnikovega dela na Hradčanih do sprejema pri predsedniku vlade Petru Fiali s predstavitvijo knjige Vladimírja Šlapete Alfabet in sklepnega koncerta v Španski dvorani grajskega kompleksa. Za nagrajence so se zvrstili sprejemi po veleposlaništvih držav, združenih v tej arhitekturni nagradi. Na slovenskem predstavništvu sprejema žal ni bilo, čeprav je avgusta predsednik uprave Praškega gradu podelil Borutu Pahorju priznanje grand prix Jožeta Plečnika in je naš predsednik s češkim Milošem Zemanom prevzel pokroviteljstvo nad podeljevanjem srednjeevropske Plečnikove nagrade za arhitekturo v Pragi.

Vztrajno delo

Na predlog Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije ter njene strokovne komisije v sestavi Miha Dešman, Darja Pergovnik in Boštjan Vuga so septembra na Praškem gradu iz rok predsednika države Miloša Zemana prejeli nagrado arhitekti Andrej Hrausky za publicistično delo o Plečniku, Majda Kregar, Miha Kerin, Edo Ravnikar mlajši za prenovo ljubljanskega gradu ter Vesna in Matej Vozlič za ureditev nabrežij Ljubljanice. Hvalevredno je, da so bili avtorji predlagani z objekti in temami, katerih končni rezultat, tudi nagrada, odraža desetletja vztrajnega dela.

Arhitekt Andrej Hrausky je bil nagrajen za prispevek k preučevanju, razlagi in mednarodni uveljavitvi del Jožeta Plečnika. Kot ekspert v delovni skupini za pripravo dokumentacije za vpis Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam se je poglobil v delo slovenskega arhitekta, o katerem sta za slovensko in mednarodno javnost postavila visoke kriterije z objavami predvsem Peter Krečič in Damjan ­Prelovšek.

Po knjigi Andreja Hrauskyja Simboli v Plečnikovi arhitekturi iz leta 2016 je leta 2017 izšla še knjiga Plečnikova arhitektura v Ljubljani, ki je letos doživela dopolnjen ponatis. V njej so objavljena vsa Plečnikova arhitekturna dela v Ljubljani in okoliščine njihovega nastanka. Gre za celovit pregled Plečnikovega dela v slovenski prestolnici, po avtorjevih besedah skuša knjiga predvsem »razložiti Plečnikovo arhitekturo: kako jo gledati, kako videti in kako razumeti«.

Vesna in Matej Vozlič sta se zapisala v ljubljanska (in druga) srca s spoštljivo in arhitekturno odlično ureditvijo nabrežij in javnih prostorov ob Ljubljanici od Tromostovja do Zoisove ceste. V obrazložitvi je zapisano, da se arhitekta z obrežji Ljubljanice srečujeta od leta 1991, kar pomeni, da so posamezne, tudi med seboj časovno zelo oddaljene arhitekturne intervencije na Plečnikovih promenadah in trgih ob reki nastajale skozi desetletja, da bi z zadnjim njunim delom leta 2018 izrazile kontinuiteto ter skladno sozvočje s Plečnikovo dediščino in današnjim mestom. Pri delu sta uspešno iskala ravnotežje med spoštovanjem Plečnikovega dela in nadaljevanjem njegovih idej o tem dragocenem prostoru na sodoben način, ob nujnih infrastrukturnih posegih ter upoštevanju zahtev sodobnega življenja. Izvirne rešitve in kakovostne izvedbe so Vesni in Mateju Vozliču prinesle številna priznanja, med njimi evropsko nagrado za javni prostor in Plečnikovo nagrado.

Majda Kregar, Edo Ravnikar mlajši in Miha Kerin, združeni pod imenom Ambient, so dobili nagrado za prenovo in revitalizacijo ljubljanskega gradu med letoma 1969–2021. Grad, ki je že pred stoletji izgubil obrambno in reprezentančno (grajsko) funkcijo, je bil v 19. stoletju preurejen v kaznilnico, v 20. pa uporabljan kot vojašnica, stanovanja in zopet zapori. Skratka, močno devastirana stavbna zapuščina, katere usoda se je spremenila po letu 1969, ko je Edo Ravnikar mlajši prejel prvo nagrado na natečaju za prenovo gradu in k izvedbi projekta prenove vključil Majdo Kregar in Miho Kerina. Že natečajna rešitev je bila v nasprotju z uveljavljeno konservatorsko doktrino tistega časa na Slovenskem, v nadaljevanju pri izvedbi, ki jo zaznamuje celosten pristop do zadnje podrobnosti, je bilo delo arhitektov oteženo zaradi njihove izrazite avtorske poteze v pristopu prenove. Zamisel, nove simbioze med opeko in kamnom na eni strani ter kortenom in nerjavečim jeklom na drugi, je kljub dolgotrajnosti in postopnosti obnove gradu pripeljala do grajske podobe in prepleta vsebin, ki veljajo za odličen primer prenov­ljene grajske arhitekture v evropskem prostoru.