»Intelektualno besedičenje me ne zanima«

Rdeča nit nedavnega mariborskega festivala Performa & Platforma je bila konzumacija, in to konkretna, stvarna, z usti, ki so primarno res organ za prehranjevanje, vendar z njimi tudi tvorimo jezik in z njim komunikacijo ter seveda dih in s tem življenje, duha, dušo, besedo, stvarjenje ... Interpretacije na to temo so bile različne, med drugimi je na festivalu gostoval avstrijski koreograf Chris Haring s projektom Liquid Loft, med zanimivejšimi udeleženci je bil/-a tudi Sorour Darabi.

Iranska plesalka in performerka oziroma plesalec in performer – njeno/njegovo transseksualno usmerjenost je težko natančno definirati – v Iranu s formalno spolno identifikacijo ni imel/-a težav, saj perzijščina oziroma jezik farsi nima spolnih označevalcev. Strogo slovnično gledano zato ni potrebe po opredelitvi spola, saj členki, glagoli in pridevniki nimajo moške ali ženske oblike, nevtralni so tudi samostalniki. Res pa Sorour Darabi zdaj živi v Franciji, kamor se je umaknil/-a pred iranskim režimom, ki sodobnemu plesu in performansu, sploh pa transseksualnosti, ni posebej naklonjen. V Evropi zadeve z označevanjem spola niso tako enostavne, zato je dileme morda najbolje predstaviti kar z umetniškim projektom Farci.e.

Vaši začetni plesni in performerski projekti v Teheranu so nastajali v centru z zanimivim imenom The Invisible Center of Contemporary Dance (ICCD). Pridevnik neviden je verjetno tukaj zato, da bi bil center skrit pred očesom oblasti?

Seveda, to so underground aktivnosti, ki ne morejo funkcionirati na odprti sceni. Zame je bil center zelo dragocen, saj sem lahko tam prvič v plesu našel način izražanja čustev, aspiracij, pa tudi strahu in negotovosti. Že sedem let živim v Franciji, zato ne vem, kakšen je položaj v Iranu zdaj, kolikor slišim, se je menda ozračje nekoliko liberaliziralo. Še vedno pa center deluje napol v ilegali, prepovedana je vsaka publiciteta in oglaševanje, zato je na uradni ravni še vedno neviden.

Šiitski islam naj bi bil načeloma­ bolj toleranten do plesa od ­sunitskega.

Pravzaprav to ni vprašanje religije, ampak zgodovine in tradicije, in predvsem značaja islamske revolucije v Iranu. Prav tako ne gre za vprašanje plesa, temveč za odnos do vprašanj telesa in njegove ekspresivnosti, vključno s potencialnim razkrivanjem in delno ali popolno goloto, kar za iranske oblasti ostaja tabu in tukaj ni kompromisov. Tudi v Evropi obstajajo omejitve, čeprav na drugačnih ravneh. Bolj radikalne umetniške prakse tudi tukaj niso sprejemljive, če bi rad prestopil mejo, ki jo nekateri označujejo za pornografsko, si hitro sankcioniran.

Prepričanje o popolni umetniški svobodi v Evropi je torej utvara?

V določeni meri gotovo, tudi tukaj moram določene projekte, ki niso del mainstreama, izpeljati v underground okolju. Se pa tudi v Evropi srečujem s predsodki. Ko sem še živel v Montpellieru, sem večinoma bil doma, že če si stopil na ulico, si imel občutek nelagodja. V primerjavi z Iranom te tukaj seveda ne bo aretirala policija, lahko pa zaradi obleke, ličenja, gestike ali načina komuniciranja dobiš zelo neprijetne izkušnje. V Parizu, kjer živim zdaj, je nekoliko bolje, ampak sem se že sprijaznil z dejstvom, da varnega okolja ni nikjer. Izpostavljen sem na različne načine – kot transseksualec, kot tujec s temnejšo poltjo in kot oseba, ki družbeno in socialno ostaja na obrobju, vsi ti trije aspekti so povezani. O problematiki varnega okolja, ki je očitno utopija, nameravam spregovoriti v naslednjem projektu.

Deklarativna toleranca, ki je v Evropi tako glasna, torej ostaja predvsem na akademski ravni?

To je prazen akademski diskurz. Intelektualistično besedičenje me ne zanima, saj se zaradi tega v realnem življenju nič ne spremeni. Intelektualci radi dajejo všečne izjave, ne da bi se zavedali vseh razsežnosti določene problematike, oni niso prisiljeni v radikalne spremembe in večno prilagajanje, tako kot mi, zato ostane zgolj pri besedah. Govorjenje je poceni, tudi neskončne razprave o teoriji spola so brezplodne, to je podobno kot z več kot sedemdesetimi spoli na facebooku, v realnem življenju te domislice ne pomenijo nič.

Ostajate torej zaprti v skupnosti LGBT+?

Tudi tam so različne struje in nenapisana pravila, zato se transseksualci tudi tam ne počutimo vedno dobrodošle (smeh).

Oder je torej edini azil?

Spet ne vedno. Res v dvorani nihče ne more izraziti sovraštva ali jeze, ampak nekateri moj nastop še vedno obravnavajo kot čudaški šov. Neredko se pred večinsko belskim heteroseksualnim občinstvom, ki se stežka identificira z mojim nastopom, ne počutim sprejetega, včasih se celo sprašujem, kaj za božjo voljo sploh počnem na odru (smeh). Že ob aplavzu čutim, ali je to zgolj vljudnostno ploskanje ali se nekdo res poskuša vživeti v mojo zgodbo. Zato sem tudi na odru velikokrat osamljen, negotov in ranljiv, včasih se ob koncu predstave počutim povsem praznega. Ampak umetnost je edino polje, na katerem se lahko izrazim, in pravzaprav nimam veliko drugih možnosti. Nisem aktivist, ki bi hotel ali znal voditi kampanje, tudi pisanja nisem ravno vešč, moja francoščina še zdaleč ni popolna, telo je moje edino izrazno sredstvo.

Kljub nenehnim preizkušnjam se zdi, da ste sprejeli svojo pozicijo in pri tej brezkompromisno vztrajate.

Saj mi kaj drugega ne preostane (smeh). Ugotovil sem, da so možne le spremembe majhnih korakov, po najboljših močeh se borim na odru in v vsakdanjem življenju.