Za Ljubezen v času covida-19 morda še ni čas

Španska gripa 1918–1920. Južna Francija. »Draga Rosemary, oblasti so nam oznanile, da si moramo pripraviti mesečno zalogo nujnih potrebščin. Z Zeldo sva se temeljito založila z rdečim vinom, viskijem, rumom, vermutom, absintom, belim vinom, šerijem, džinom in – Bog, morda ga bova potrebovala – brendijem. Prosim, moli za naju.« Podpis na koncu pisma: F. Scott Fitzgerald.

Pismo iz karantene, ki se je pred kratkim pojavilo na spletu in je prepričalo mnoge, tudi ameriško pisateljico Joyce Carol Oates, naj bi napisal znameniti ameriški klasik, a se je hitro pokazalo, da ni njegovo. Parodijo je napisal avtor spletne strani McSweeney's Nick Farriella, toda kljub temu je marsikomu dalo misliti, kaj te dni v osami, ko se je literarni svet na videz ustavil, počnejo znani in manj znani pisatelji.

Na drugi strani Atlantika, kjer so največji knjižni sejem BookExpo, napovedan za julij, že odpovedali (prizorišče, Javits Center, je začasna newyorška bolnišnica), pisatelji tako kot najverjetneje povsod drugod pač pišejo, malce zbegani so bili le tisti, katerih knjige bi morale ta in prejšnji mesec iziti, oni pa na predstavitveno turnejo.
 

Pustiti stvarem čas

Avtor eseja v časniku New York Times je prejšnji mesec zapisal, da se bodo vsi nekoč ozrli nazaj in morda o pandemiji napisali roman, delo, ki se danes zdi nemogoč luksuz. Ilustracija k članku je romanu dala naslov Ljubezen v času covida-19, vendar se po mnenju BBC ene od največjih živečih ameriških pisateljic Anne Tyler ne mudi. Z zapovedano osamo se zanjo pravzaprav ni nič spremenilo, »lahko bi rekla, da vse življenje živim v samoosami. Moram biti sama, če sem predolgo v družbi, se počutim izčrpano.«

Oseminsedemdesetletna Pulitzerjeva nagrajenka iz Baltimora, ki redko daje intervjuje in se sploh izogiba javnosti, že ves čas več kot petdesetlet­ne pisateljske kariere (pred petimi leti je bila med finalisti za nagrado booker), je doslej prodala več kot enajst milijonov knjig, po njenem romanu Naključni turist so konec osemdesetih posneli hollywoodski romantični film.

Da bo morda o zdajšnji pandemiji nekoč napisan roman, avtorica 23 romanov, o kateri je pisatelj Nick Hornby dejal, da je njegova najljubša, ne dvomi, vendar je prepričana, da bi – če bi ga začela pisati ona – to vplivalo na njene siceršnje načrte. »To bi zmotilo malo zasebno zgodbo, ki jo poskušam povedati. Nasploh verjamem, da je treba stvarem pustiti čas, preden se jih pisateljsko lotiš. Nikdar nisem napisala knjige o Svetovnem trgovinskem centru, tudi prebrala nisem nobene dobre o tem. Morda jo bo kdo napisal čez dvajset let.«
 

George R. R. Martin: »Pišem vsak dan.« Foto facebook

George R. R. Martin kot v romanu

Ne dvajset, ampak skoraj že deset­letje na novo knjigo Georgea R. R. Martina čakajo tako založniki kot njegovi številni oboževalci in po poročilih iz Santa Feja utegne zadevi po naključju pomagati ravno zdajšnja pandemija: avtor svetovno uspešnega niza knjig Pesem ledu in ognja, po katerih je bila posneta televizijska serija Igra prestolov, je sporočil, da je upošteval napotke o omejevanju stikov ter je lepo doma in piše.

»Po pravici povedano, več časa preživim v Westerosu kot v resničnem svetu, pišem vsak dan. Zadeve v Sedmih kraljestvih so precej turobne ... a morda ne toliko, kolikor šele bodo.« Za vse, ki čakate na nadaljevanje sage od pete knjige Ples z zmaji, ki je izšla leta 2011, je to dobra novica.

Enainsedemdesetletni pisatelj je dodal, da se zaveda svoje ogroženosti in zato skrbi za izolacijo, stike ima le z enim od zaposlenih, navrgel je, da se mu zdi, da živimo v znanstvenofantastičnem romanu, »pa ne v takem, kakršnega sem si zamišljal kot otrok, z mesti na Luni, kolonijami na Marsu, domačimi roboti in letečimi avtomobili«.
 

Malce brezciljna

Angleška pop pevka Charli XCX, ki so jo glasbeni novinarji uvrstili v žanr pussy power, letošnja nominiranka za naziv britanske pevke leta na nagradah brit, je prejšnji mesec poleg pretočnih objav na instagramu začela objavljati »predvidljivo bizaren« izolacijski dnevnik.

O četrtem dnevu izolacije je poročala precej lahkotno: »Vem, da je šele četrti dan, a se mi zdi še kar zabavno, gledam filme, ki sem jih hotela videti že dolgo, poslušam plošče, seksam s fantom, po hiši sem prižgala milijon sveč, sproščeno poležavam brez krivde.« Nekaj dni pozneje je spremenila ton: »Počutim se malce brezciljno, skrbi me, ali bo zdajšnja sprememba ostala za zmeraj, vsaj za polzmeraj.«